Helheim so se oglasili iz studia leta 2015 z albumom raunijaR, 2017 z albumom landawarijaR, 2019 z albumom Rignir, lani pa celo dvakrat. Prvič s split izdajo Henholdsvis s Taake, nato pa konec oktobra še s polnopravnim celovečercem, ki je kar bandov 11 po vrsti.

Album WoduridaR združuje black metal sile, ki so jih Helheim predstavili z omenjenim splitom oziroma po katerih so nekoč bili poznani, ter originalno melodiko in progresivnost zadnjih albumov, zaradi katerih je zasedba še zmeraj tako zelo posebna. A za razliko od predhodnika Rignir, ki je mirnejši in ob poslušanju WoduridaR vedno nekako visi v zraku, se je zasedba vseeno nekoliko odmaknila od tega in celostno gledano ponudila bolj dinamičen in bolj udaren album. Če sem se zaradi zasanjane melodike in progresivnosti predhodnika oddaljil od banda, saj mi je ta enostavno deloval prepočasno in preveč mirno, mi album WoduridaR ponovno na široko odpira vrata v svet glasbe iz hiše Helheim. Kombinacija omenjenih elementov je ravno pravšnja, da so hkrati potešene skomine po hitri in agresivni ter melodično zasanjani glasbi, ki poslušalca nezavedno ponese v psihedelične višave. V tej zvezi je sploh komad Ni s solu sot s svojim osrednjim kitarskim ekskurzom več kot omembe vreden. Atmosferično pikico na i dodajo cerkveni zvonovi, se pravi poleg clean ter zborovskega petja in trobil eden od nemetalskih elementov albuma, s katerimi band sicer nikakor ne pretirava, temveč se pri ustvarjanju atmosfere in melodike drži tradicionalnih okvirjev in prijemov.

Dosti bolj direkten je po drugi strani uvodni komad Vilje av stål, ki poslušalca takoj ob začetku vrže v pravo nevihto zvokov, temu se s svojim začetnim visokim tempom približa tudi Litil vis maðr, toda viharjenje ni nikoli osamljeno, vedno oziroma v vsakem komadu se mu pridruži spokojnost, ki pred duševnim očesom poslušalca ustvarja orise sonca in modrega neba. Svojevrsten vrhunec ponudi zasedba z epskim zaključkom Det kommer i bølger, ki konkretno preseže 12 minut igranja, v ospredje pa porine monotono progresivnost bandovega sodobnega ustvarjanja. Pravi presek z vsem predhodno slišanim pa ob zadnjem zaključku predstavlja bonus komad, priredba Hazard od Richarda Marxa, ki bandu odlično uspe in se s svojo direktnostjo takoj vpiše v dolgoročni spomin poslušalca.