Že skoraj preveč klišejski naslov so si Gamma Ray izbrali za nov studijski izdelek, vendar to ni nobeno fantazijsko power metalsko »flancanje«, album dejansko je veličasten.
Prvi kontakt z albumom še ne razkrije vse njegove veličine in mojstrstva, ki ga je tu s svojo dolgoletno ekipo pokazal Kai Hansen. Majestic ni album, ki bi zadel v prvo. Kompleksnejše zastavljeni aranžmaji, ki stojijo za celotnim konceptom albuma, v sebi ne skrivajo enostavnejših, »in your face« hitov kot so bili Heavy Metal Universe, Heaven Or Hell ali The Heart Of The Unicorn. Predvsem v primerjavi z bolj klasično heavy metalsko zastavljenim predhodnikom No World Order, se Gamma Ray vračajo k svoji speed metalurgiji in pompoznosti Somewhere Out In Space in Powerplant albumov. Zaradi orkestralne podlage oziroma močnih zborovskih refrenov ter poudarjene epskost lahko spet poslušamo mogočne, bombastične epe. Poleg tega pa ne manjka klasičnih headbangerjev srednjega tempa in naspidiranih double-bass »hammerjev«, ki lahko z nekaterimi odseki v mislih popeljejo celo do Walls Of Jericho časov. Album sestavlja deset odličnih himen, je brez kakršnega koli kiksa, Kai tu doživlja svoje najboljše vokalne trenutke, skupaj s Henjom Richterjem pa tvorita genialen kitarski tandem, ki na Majestic demonstrira izjemno bogato paleto odličnih, jasnih, bliskovitih solaž in duelov. Pri Fight so vključili nezamenljivi Sabbath Bloody Sabbath del, drugače pa je to 100% Gamma Ray v eni svojih najboljših izvedb.
Če Nemci namesto Angele ali Gerharda za kanclerja ne bodo predlagali Dirka Nowitzkega, naj pa kar Kaia Hansena.

Matjaž