Vsaka dobra stvar potrebuje svoj čas. To je zelo pogumna izjava in velikokrat tudi kontradikcija za izdelke v glasbenem smislu, saj nikakor ne velja pravilo, da je album boljši, če je nastajal dalj časa. A v tem primeru se moja uvodna opazka ne nanaša na recenzirani izdelek, temveč na okoliščino, da sem si za poslušanje in premlevanje o zadnjem celovečercu avstrijskih atmosferikov Ellende privoščil nekoliko več časa. Za to obstaja enostavna razlaga. »Zungenbrecher« Ellenbogengesellschaft enostavno v sebi nosi težo, ki jo je treba zajemati postopoma in vsrkavati vase, da ob koncu dosežeš želen občutek zadovoljstva.

»Endlichkeit ist wie ein Feuer, das lodert,  
Flut, in der Kälte, der Nacht
Verstehst du die Welt oder lebst vor dich hin, küsst die Sonne,  
vorm Mond und rennst weiter von Stadt zu Stadt ...« 

Ellende so torej lani konec oktobra na dan privlekli nov izdelek, nov mozaik v svoji zgodbi, z zelo glasnim naslovom Ellenbogengesellschaft, ki se tematsko na svojstven način obregne ob problematiko današnje družbe, podoživlja klavrno pot posameznika in konec koncev celotne družbe, ki je tako ali drugače obsojena na propad. Nekako se na tej točki to sliši zelo klišejsko za žanr, ki ga Avstrijci preigravajo, saj atmosferični black metal z zelo močnimi koreninami v depresivnem post black metalu že vseskozi išče vzporednice z zgoraj omenjeno tematiko, Ellende pa tokrat z niansami pri ploščku Ellenbogengesellschaft le stopijo iz navidezno postavljenega okvira.

Po uvodni »žalostinki« Ich bin, ki v stilu Ellende poslušalca razdraži in s stopnjevanjem napetosti pripravi na eksplozijo čustev, se album prevesi v post black metal ekstravaganco, kjer Ellende s hitrimi blast beati in huronskim krikom zažrejo v kožo in jo grizejo ter trgajo z vso razpoložljivo agresijo in surovostjo. A že po prvih minutah drugega komada Unsterblich lahko opazimo, da je L. G. pri ustvarjanju novega ploščka naredil korak naprej, saj je produkcijsko in tudi glasbeno plošček veliko bolj čist in spoliran. Ta sprememba me je nekoliko vrgla s tira, saj je tista umazanost zvoka in do neke mere tudi surovost naredila prve izdaje Ellende posebne ter me ponesla v dobre stare čase.

Mogoče je ravno v tem dejstvu tičal vzrok, da sem ploščo počasneje razparceliral in jo seciral ter mlel in mlel, da mi je prišla do živega. In ko se je to zgodilo, sem dojel v kakšne razsežnosti z glasbenega in seveda čustvenega vidika so se podali Ellende. Ravnotežje melodičnosti in agresije, usklajeno do potankosti in natančno odmerjeno, da v pravšnjih količinah doseže poslušalčevo emotivno plat, je nekaj, kar Ellende že od nekdaj izvrstno izpolnjujejo, z novim pristopom pa so to še potencirali. Dodajanje harmonij v obliki zborovskega petja, uporaba več različnih instrumentov in odstopanja od začrtanih smernic zveni zelo preprosto, a doseže izjemen učinek.

Z naslednjim komadom Ruhelos band že hitro na začetku poskrbi za enega izmed vrhuncev, kjer kot gostujoči vokalist svoje znanje demonstrira J. J. iz Harakiri For The Sky, ki se odlično vklopi v glasbeno podlago. Skozi celotno ploščo je prisotna razcepljenost oziroma razdvojenost na dva pola, kar v tem dotičnem primeru odlično prikažeta dva s trpljenjem nabita vokala, ki se na eni strani med seboj bojujeta, na koncu pa enotno stojita na ruševinah pogube in s kriki agresije uprizarjata bolečino, ki jo nosita v sebi. A ta razdvojenost nikakor ni omejena samo na vokale pri komadu Ruhelos, temveč se prepleta skozi celoten album, kjer agresija in prvinska surovost z roko v roki sobivata z melodičnostjo in melanholičnimi mirnimi pasažami, ki jim Ellende ulijejo svojo markantno in zdaj že predobro poznano noto.

»... Don't let them drown yourself
Someday we'll have to die
Don't let them drown yourself
Your fingers are like bandages
Holding this mess together as we will vanish someday ...«

Prelom plošček doživi s komadom Someday. Tako kot na prejšnjem celovečercu Lebensnehmer tudi tokrat band razbije dramaturški koncept z vmesnim mirnejšim komadom, ki tokrat ni klasično ambientalen in zgolj instrumentalen, a vendar doseže isti učinek, saj album s tem poslušalcu nameni premor od same čustvene nasičenosti in ga pripravi na vrhunec. Zanimivo je tokrat tudi, da je L. G. za mirnejše dele besedilno posegel po angleškem jeziku, ki res deluje bolj poetično in se zlije z melodijami, na drugi strani pa trša nemščina živalsko rohni po težji blackmetalski podlagi.
 

Nato se zgodba albuma počasi prevesi v drugi del in skladba Freier Fall že z naslovom nakaže, da je utopično razmišljati o srečnem koncu, saj je vse brezupno in obsojeno na propad. Besedilno tako negativnost preseže vse meje in kljub melodičnim delom, ki v sebi nosijo tisti kanček upanja, ta nikoli ne doseže svojega smisla, kar je samo še dodatno poudarjeno s predzadnjim komadom Abschied. Harmonija med melodičnostjo, razgibanimi akustičnimi pasažami ter agresijo in surovostjo z zadnjim komadom Verletzlich samo še preseže vsa pričakovanja. Srce parajoči, z bolečino nabiti riffi in mešanje zborovskih vokalov s kriki brezupa enostavno spadajo v takšno celoto in poskrbijo, da se ob poslušanju naježijo kocine in te kot poslušalca z izseki intervjuja s slikarjem Francisom Baconom ob koncu pustijo z mislimi v stanju navidezne zadoščenosti, po drugi strani pa čustveno izčrpanega z glavo polno vprašanj, ki potrebujejo odgovor.

A odgovor boste morda kot poslušalec našli le s ponovnim poslušanjem albuma Ellenbogengesellschaft in seveda odkrili, da se bodo vedno znova pojavila nova vprašanja, novi vpogledi v globine minljivosti življenja, in tako bo plošča enostavno postala brezmejna. Če pa sam album ni dovolj, se boste o teži glasbe Avstrijcev lahko letos prepričali tudi pri nas, saj jih bo moč zaslediti na prvi ediciji festivala Tolminator. Ellende so ponovno našli recept, kako svoje ustvarjanje nadgraditi, in kljub negativno naravnani tematiki, ki v sebi nosi izjemno težo, postregli z zelo mogočnim in dokaj nalezljivim albumom. Ellenbogengesellschaft rabi čas, da se pravilno namesti v podzavest poslušalca, ko pa to doseže, ga zaobjame v vsej svoji veličini.

»... Ich habe Angst vor deinem Blick, dem ich nicht folgen kann
Wie leer die Welt ohne dich ist, liest man in unendlichen Weiten ...«