Na današnji dan
1988
Poison izdajo legendarni album Open Up And Say... Ahh!
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

14. 9. 2006
Deicide - The Stench Of Redemption
Earache, 2006
Edino, kar lahko rečem za tole ploščo je: »Where have you been all my life, baby?« In če to reče človek, ki so mu Deicide predstavljali najslabšo verzijo death metala, potem se lahko zamislite.
Ne vem, ali je to zaradi odhoda bratov Hoffman, morda zaradi kakšnega dobrega jointa za Bentona ali pa preprosto, ker je Bentonu in Asheimu dopizdilo sedeti križem rok in čakati, da kristjani popolnoma uničijo svet. The Stench Of Redemption je fenomenalna plošča. Produkcija, zvok, komadi, teksti – vse je odlično! Gre za svetlega predstavnika death metal scene in zdaj se mi očitno sliši, zakaj so Deicide bogovi (oziroma hudiči) v svoji zvrsti. Prva pohvala leti na zvok, ki je resda čist, a pri tem ne gre v ultra-clean produkcijo, ampak samo malce spolira tisto death metal floridsko surovost. Kitare so tako jasne in močne, da mi dlake stojijo pokonci. Bobni imajo tisti »total death and destruction« pridih, ki me spominja na Malevolent Creation in njihovo nepremagljivo ploščo In Cold Blood, samo zaradi snarea pa tudi na Slayer. Ja, Asheim je kot Roddy, ampak to niso samo blasti, ker je notri veliko več dinamike kot pa pedalov 100 na uro. Poslušajte si Homage For Satan ali pa Not Of This Earth. Ikona Deicide in sovražnik vsega svetega, Glen Benton je prijel bass, skadil nekaj jointov, nalepil sliko bivše žene takoj poleg Jezuščka in spet izpljuval svoje mnenje o kristjanih in ostalih religioznih ljudeh. Fuck, ta tip kruli in kriči fenomenalno. Vidi se, da so ga dnevi v Vital Remains ipd. izurili do konca. Spew forth blasphemy, go Benton go! Vendar je prihod Ralpha Santole in Jacka Owena na kitaro po mojem tisto, kar The Stench Of Redemption po baje slabi Scars Of The Crucifix naredi umetnino. Ker tele kitare so 100% death metal v stilu Deicide, Cannibal Corpse, Brutality, Nocturnus. Če se spominjate krvavega bičanja Kristusa v Gibsonovem filmu, potem si zamislite, da so ti riffi kaveljčki na jermenih biča. Potem so solaže in lead deli ter harmonije tisto, v čemer »novinca« blestita. Ustvarita dinamiko, ki Morbid Angel, Immolation, Ripping Corpse ter Vital Remains dviguje daleč nad povprečje. Prvi trije komadi so odličen dokaz, najboljši solo pa je vsekakor Never To Be Seen Again. Dodaten plus poleg dinamičnih melodij in ritmov je vsekakor malce bolj inovativna struktura, ki loči to ploščo od prejšnjih – ni več »copy-paste« struktur.
Edini minus je, da je tole prišlo šele zdaj in da že prej nisem bil fan tega banda. Blame it on God ali pa kogarkoli drugega. Papež bo spet hud!

Ivan
SORODNE VSEBINE:
7. 2. 2011Deicide / Novice
14. 6. 2010White Wizzard - Over The Top / Recenzije
25. 8. 2005Predskupine Deicide / Novice
12. 2. 2004Deicide / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
3. 5. 2024
Heavy Psych Sounds Fest Italy 2024
Teatro Miela, Trst, Italija
3. 5. 2024
Keep of Kalessin, Hate, Kamra
TrainStation SubArt, Kranj
3. 5. 2024
Negative Slug, Her Highness, Béton Brut
Dva Osam, Zagreb, Hrvaška
3. 5. 2024
Angel’s Ex, Defy
Orto Bar, Ljubljana
4. 5. 2024
Bell Witch, The Keening
AKC Attack, Medika, Zagreb
4. 5. 2024
CarlxJohnson, Propad, Ku-Ri-Boh!, Kultivator
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana