Iz Atlante prihaja death metal skupina, prva po dolgem času, ki je podpisala pogodbo z založbo Roadrunner Records. Pomen besede Daath je skupina dobro razložila na svoji strani in imenu primerno je precej zanimiva, polna intrigantnih detajlov, nekako misteriozna, vsekakor pa ni lahka za prikaz. Kar ji takoj štejem v plus.
Daath ni religiozna skupina, čeprav je referenca besede »daath« Drevo Življenja, kar je kabalistični simbol. No, skupina se s kabalo ne ukvarja na isti način kot Madonna ali Therion, ampak jo izrablja za ustvarjanje kompleksne umetnosti, ki ima temelje v misterijih. Gre za raziskovanje. Običajno ob taki besedi človek dobi predstave, da gre za band, ki komplicira vse vprek in precej gradi na ambientu, ki ustreza kraljestvom daleč izven dosega človeškega uma. Daath je označen kot metal/death/metal progressive. Ne pričakujte Atheist, Cynic, Akerocke – Daath je Daath. Osebno se ne morem izogniti občutku, da v tem nenavadnem in predvsem groovy zvoku najdem reference Samael, Death, Morbid Angel itd. In hkrati nič od tega. Zmedeni? Nič bolj kot jaz.
Plošča ima trinajst komadov, ki se z death metalom spogledujejo predvsem z krulečimi, a precej enoličnimi vokali Seana Farberja. Kakšen trik v stilu Cynic ali Akercocke mu ne bi škodil. Kitarista Eyal in Emil se poslužujeta enostavnih komplikacij, kar pomeni, da stvar začinita v ravno pravi meri, a vseeno ostajata v okviru precej mračnega zvoka, ki pa se v načinu igranja spogleduje celo z novodobnim gothicom in blackom (pesmi The Hinderers in Dead On The Dance Floor). Death metal riffov mrgoli kot muh in zanimivo je, na kakšen način so vsi ti zvoki kitar povezani. Ideje so precej dobre, v glavo mi vedno prihaja primer pesmi Blessed Through Misery. Basist Jeremy ni noben Sean Malone ali pa Tony Choy, tako da se bass žal reducira samo na osnovne funkcije. Bobnar Kevin Talley je dodal nekaj ritmov, ki stvar klasificirajo za brutalno in hitro, a trdim lahko, da je tukaj njegovo bobnanje res bolj omejeno na držanje ritma in nič več. Klaviature Mikea Kamerona nimajo neke pretirane vloge oz. vsaj ne silijo v ospredje, so pa očitno v manjši meri izkoriščene za ustvarjanje nekakšne atmosferike.
Vse skupaj je nenavadno, malce bledo in ne glede na produkcijo Jamesa Murphyja in miks Andyja Sneapa Daath nekako ostaja ne toliko »oh-in-sploh« za častilce death metala ali pa celo progresivnega death metala. Koncept je super, določene ideje so tudi izredno dobro in zanimivo izpeljane, a ne bi hitel s trditvijo, da poslušam nekaj izredno inovativnega ali da Daath celo premikajo standarde metala danes. Kljub temu pa verjamem, da bo razvoj skupine prinesel veliko pozitivnih presenečenj v prihodnosti, do takrat pa se poglobite v misterij kabalističnih naukov in sprejmite The Hinderers kot nekaj, kar z natančnim poslušanjem in poglobitvijo odpira nove dimenzije.

Ivan