Niso razpadli, a bili so blizu. Menjava bobnarja, menjava založbe, nezadostna promocija ... vse živo je pripeljalo Chimairo na rob. In svojim sposobnostim primerno, so se člani Chimaire uprli uničenju in posneli najverjetneje njihovo najbolj razgibano in najbolj brutalno ploščo.
Resurrection je izredno razgibana predvsem zaradi vrnitve bobnarja Andolsa Herricka. Če se samo spomnimo njegove dinamike in iznajdljivosti na plošči The Impossibility Of Reason (še posebej instrumental Implements Of Destruction) in pri tem inkorporiramo še vplive bobnarja Kevina Talleyja (ki je igral na albumu Chimaira), dobimo izredno zanimive stvari, ki so paša za ušesa za ljubitelje različnih ritmov. Odličen primer je prvi komad Resurrection. Če je na prejšnji plošči skoraj vso odgovornost za riffe in solaže ter strukture nosil kitarist Rob Arnold, tokrat temu ni tako. Ob pomoči Matta DeVriesa, basista Jima LaMarce in občasno pevca Marka Hunterja, so ustvarili izredno zanimive rezultate. Če sta End It All ali pa Worthless nekakšna predstavnika enostavnega zmetaliziranega hardcora, se Empire bliža celo modernemu black metalu, The Flame predstavlja pravo panterovsko poslastico, medtem ko je po mojem mnenju vsekakor najboljši komad Six, ki vključuje najbolj progresivne elemente in ubijalsko dobro petje. Vse to je še občasno in ravno prav podkrepljeno z zvočnimi efekti, ki jih ustvarja Chris Spiccuza, ki se pa izogiba siljenju v ospredje. Na zadnji pesmi, Empire, mu je pomagal celo (ne vem ali je to šala ali ne) Norvežan Morgoth The Impaler, ki je ustvaril izredno dober ambientalni »satanic-darkness-descends« vložek, ki pripomore k temu, da pesem Empire zveni dimmuborgirjevsko.
Vrnimo se k petju, ki je glede NWOAHM trn v peti vsakem poslušalcu – nekje sem zasledil opombo, da ima Mark Hunter izredno enolično petje na plati. Hm... ne vem, če si je dotični recenzent dobro prebral zadevo, ker Mark poleg svojih ustaljenih krikov (in občasnega kruljenja), uporablja še take psihotične clean vokale in vokalne harmonije, ki me spominjajo na Devina Townsenda in pokojnega pevca Alice In Chains. Interpretacija različnih likov Markovih besedil, čustev, ki prevevajo besede in povedi, vživljanje – na Resurrection je Mark definitvno dosegel vrhunec. Še enkrat opozarjam na pesem Six. Kot morebitne minuse bi navedel pesem End It All, ki res zveni, kot da se je tam znašla po nesreči, vsekakor pa probleme ustvarja refren in njegova vokalna interpretacija. Zdi se mi, da je Chimaira malce izgubila svoj občutek pri besedilih, ki so v večini primerov res direktna, ampak izgubijo tisto unikatnost, ki jih je krasila na prejšnjih studijskih izdajah.
Vsekakor pa gre za odlično metal ploščo. Priporočam nakup digipack verzije z DVD dokumentarcem, ki nadaljuje DVD Dehumanizing Process in tokrat predstavi veliko humornih vložkov (predvsem s strani producenta Jasona Suecofa), veliko studijskih reportaž, spot za skladbo Resurrection, fotogalerijo in še misteriozni dodatek z naslovom Jim Reel. Sedaj pa glasnost na 11 in šus!

Ivan