Eden najbolj pričakovanih albumov tega leta je bil brez dvoma novi izdelek Blind Guardian. Če je bil za nekatere Nightfall In Middle Earth dolgočasen, A Night At The Opera tak zagotovo ne bo. S tem albumom se Nemci vračajo k Imaginations From The Other Side. Pesmi so zopet dosti trše in hitrejše, dodali pa so jim še več bombasta, kot ga je bilo pri prejšnjem albumu.
Ko album poslušaš prvič, ti je vse skupaj bolj malo jasno, kajti niti za eno pesem ne morem reči, da je vsaj malo enostavna. Sedemdeset minut komplicirano grajenih pesmi z agresivnimi, dinamičnimi bobni, zelo raznovrstnimi kitarami in vokali je preveč za prvič. Potem, ko se ob drugem, tretjem poslušanju navadiš na refrene, je celotna slika že jasnejša. Nasploh je tokrat zopet zelo velik poudarek na refrenih, saj so ti še mogočnejši kot kdajkoli prej, predvsem zaradi večje uporabe zborovskega petja. Hansijev agresivni vokal pa je že sam po sebi poln zanosnosti.
Pesmi so torej zelo komplicirane, raznovrstne. V nekaterih je več hitrejših double-bass delov – Precious Jerusalem, Under The Ice, Battlefield, Punishment Divine, v nekaterih pa malce spustijo tempo in dodajo kak mirnejši del več – Age Of False Innocence, The Soulforged. The Maiden And The Minstrel je edina (pol)balada na albumu. »Noč v operi« pa se konča s 14-minutno And Then There Was Silence, ki je izšla že kot single in po raznovrstnosti še prekaša ostale komade.
Čakanje na ta album je bilo dolgo, a se je splačalo. Fani Blind Guardian morajo z njim več kot zadovoljni. Bomo videli, kaj bo uspelo drugemu bandu, čigar album metalsko vesolje čaka še dlje in mogoče še bolj – Manowar.

Matjaž