Letos je Nuclear Blast razveselil marsikaterega ljubitelja heavy ali power metal zvokov: Avantasia, Rhapsody Of Fire (dvakrat), Accept in nekaj mesecev nazaj še Blind Guardian, za katere lahko rečemo dvoje – še vedno obvladajo power metal in da se je splačalo čakati štiri leta.
Blind Guardian vam z albumom At The Edge Of Time, ki je tako bogat in čudovito kompleksen, da ga morate res poslušati velikokrat, da ga užijete, še enkrat potrdijo, da igrajo power metal. Njihova glasba je na At The Edge Of Time tako podrejena kitarskim riffom, da je super. Plošča že samo zaradi tega da tisti potrebni »power« in kaže, da je v metalu še vedno v ospredju instrumentalni trio kitara-bas-boben in da šele na drugo mesto pridejo orkestralije, ki pa plošči res dajo še več »žmohta«. André Olbrich in Markus Siepen ponujata res dobro izmenjavo riffov, ki so daleč od popovsko zvenečih traparij, ki kopirajo zvoke sintisajzerjev, hkrati pa znata solirati v ravno pravi meri. Mislim, da tudi ne usekam mimo, če povem, da je vpliv riffanja Jona Schafferja več kot očiten in ni vrag, da stari maček, ki je sodeloval z vokalistom Hansijem, ni pustil kakšno sled na kitarah. Bas resda ne izstopa toliko, so pa bobni tisti faktor, ki stvar naredi še močnejšo; prisotni so ravno prav, nevsiljivi in se zavedajo, da je njihova konsistentna prisotnost (ki pa ni v ospredju) tisto, kar tudi daje pravi »power«.
Če odštejemo orkestralije, je At The Edge Of Time bliže zgodnejšim izdajam, čeprav kompleksni in mračni deli prav lepo »flirtajo« z albumom A Twist In The Myth (še posebej z njegovim tretjim komadom, ki bi se lahko prav lepo dal ob bok komadu A Voice In The Dark).
Vokalno je Hansi svojim letom primerno občutno bolj zrel in ni več zmožen tolikšnih vokalnih eksperimentov, kot jih je lahko izvajal na recimo na albumu A Night At The Opera. Čeprav mu kriki še ne pešajo, se na trenutke sliši, da tudi v studiu več ni mogel vzdrževati tolikšne vzdržljivosti in moči. Jebat ga, človek to počne že skoraj trideset let. A to še vedno ne pomeni, da nima pojma o svojem petju – vokali so na pravih mestih nizki, na ustreznih visoki, občasni »back vokali« (tega ne enačim z zborovskim petjem, ki ga na tem albumu niti ni toliko) pa so močni in nemoteči. To so vseeno Blind Guardian in ne Therion. Poslušajte, kako dobro poje Curse My Name ali pa tisti refren pri Cry For Tannelorn, pa vam bo jasno.
Morda niso Therion niti Rhapsody Of Fire, a so Blind Guardian vseeno pametno investirali svoj denar v sodelovanje s praškim orkestrom. To se je izkazalo za pametno in izredno dobro odločitev, saj je prav s tem album dobil na moči in dinamični barvitosti, brez da bi postal suženj tega. Namreč, album odlično zveni s temi orkestralijami, vendar zveni zelo dobro tudi brez njih. Sodelovanje s praškim orkestrom (ali katerimkoli drugim) so dobro znali uporabiti že Rage ali pa Iced Earth, a Blind Guardian so tisti, ki so lahko v vsako pesem dali orkestralne vložke in primerno okrepili občutek pesmi: tako imate veličasten intro v pesem Sacred Worlds in nato celo dva orkestralna folk vložka v pesmih Curse My Name in Valkyries, ki zvenita različno – prvi je tako bolj irsko podeželski, drugi celo bolj orientalski (ne glede na geografsko neustreznost glede na tematiko), da ostalih delov sploh ne omenjam (Wheel Of Time) itd.
Pesmi so ravno prav dolge, da pustijo dihati in jih sprejeti v dušo. Album se lahko posluša kot celota (čeprav ni v celoti konceptualen kot je recimo bil Nightfall In Middle-Earth) ali pa po delih in še vedno vam bo sedel v srce. Morda vam bo edino šel na živce tisti mnogoglasni refren v komadu Ride Into Obsession, a se ga da preživeti. Vsemu skupaj dodajte še čudovito grafično podobo, zanimive tekste in odlično razporeditev pesmi, pa imate power metal izdelek, ki ga ne boste samo poslušali, ampak tudi hranili za bodoče rodove ali pa za trenutke, ko se vam bo realnost kot taka zdela suhoparna in dolgočasna ter apatična. Blind Guardian vas peljejo na rob Realnosti in to v čudovit svet onkraj – brez da bi se morali siliti, da jim to dovolite.

Ivan