Kanadčani že od nekdaj izstopajo v death metalu, ki poudarja tako tehničnost kot tudi brutalnost. Verjetno ne smemo spregledati pionirjev Gorguts, kasneje pa se je nadaljevalo z Martyr, Neuraxis, Quo Vadis ipd. Med vsemi temi norimi skupinami se v drugo dokazujejo Beneath The Massacre, ki nadaljujejo idejo prvenca Mechanics Of Dysfunction.
V pičlih 32 minutah je poslušalec deležen nepozabne brutalnosti. Zanimiv je recept, ki ne temelji na tipičnih death metal prijemih a la Suffocation, ki naj bi bili svoje čase pravi brutalneži. Beneath The Massacre so v bistvu dokaj nadležen band, po svoje. Zelo globok kruleči vokal tega sicer ne odraža. To se bolj sliši v kitari, ki je zelo osredotočena na nadležne atonalne tapping riffe, vendar je to vseeno bolj poslušljivo kot na primer pri Psyopus. Primerno kitari je bas spremljevalec, ki kitarske nadležnosti odlično spremlja. A mogoče je ta bas pretiran, kar se same distorzije tiče, saj se ga že preveč sliši. Da brutalnost pride do svojega vrha so potrebni hitri in zelo natriggirani bobni. Bobnar Justin Rousselle se izkaže z različnimi blasti, še posebej z gravity blastom. Mogoče zna to koga zmotiti, ampak Beneath The Massacre se poslužujejo tudi breakdownov. Tu nimamo opravka s tipičnimi metalcore breakdowni, temveč so Beneath The Massacre pri tem bolj domiselni, predvsem pa nepredvidljivi, obenem kompleksni, kar je značilno bolj za mathcore bande, a še vedno ne tako ekstremno kakor pri Dillinger Escape Plan.
Beneath The Massacre so sinonim za moderni brutalni death metal. In če še ne veste, kako to zveni v živo, se prepričajte na Paranoid Open Air, kjer se bo skupina definitivno predstavila kot najbolj brutalen band na festivalu.

Primož