Dobro leto je naokoli in ponovno je napočil čas za novo izdajo pevca Bartłomieja Krysiuka pod imenom Batushka. Kar je baba čula, je rekla med recenziranjem drugega albuma Hospodi, ker pa si baba zapomni, se na tem mestu ne rabi ponavljati. Kdor torej Bartłomieja Krysiuka organsko ne prenese, se tudi naj ne trudi več s tem besedilom, kogar pa zanima, kaj tokrat prinaša EP in ne celovečerec, pa naj bere dalje.

Raskol se vsebinsko po eni strani spopada z bandovo preteklostjo, po drugi strani pa z njegovo sedanjostjo, vse skupaj pa je problematizirano v dobre pol ure oziroma petih komadih, ki so ponovno poimenovani v slogu prvenca Litourgiya, natančneje z Irmos in rimskimi številkami od 1 do 5. V že znanem slogu se začne album z nežno clean kitaro, kraguljčki in clean petjem, nakar se odpre nebo in nas udari najhujša nevihta, iz katere sredine bruha Bart zlovešče strele jeze. Ko se stvari razjasnijo, si poslušalec uspe pred duhovnim očesom predstavljati najprej dvigovanje oblakov megle, kasneje celo mavrico. Nočne more je konec, na sporedu so romantične misli, vendar ne za dolgo. Naslednja mora pride kmalu in včasih vlada dlje časa, spet drugič malo manj. Obdobja hitrega black metala so različna, kot so različno dolgo deli, ko imamo opravka s clean ali zborovskim petjem ter zvončki. Vse elementi, ki jih od Barta ali Batushke že poznamo.

Se potem takem splača vložiti svoj čas in denar v Raskol? Se! Čeprav zveni Raskol poznano, ni nikakršna kopija ali prežvečena lajna, ki bi jo bilo treba mrziti in zavreči. Zagotovo se bodo kopja ponovno lomila ob recenzirani izdaji, tako kot je po drugi strani tudi gotovo, da je Raskol agresivnejši od obeh Bartovih izdaj pred tem, da ponuja polvečerec več prostora kitaram in manj vsem ostalim nemetalskim instrumentom in elementom, pa čeprav jih pri tem ne ignorira ali izpusti. Raskol zveni drugače na poznan način, pri čemer pa je eksperimentiranje predhodnika Hospodi povsem izpuščeno.