Po uspelem koncertnem albumu je na vrsto prišel nov studijski izdelek, deseti v bogati »diskoteki« enega vodilnih nemških hard&heavy mož, Axel Rudi Pella. Za nekatere stvari v glasbi je bolje, da ostanejo enake, spremembe bi naredile več škode kot koristi. Sem pa zagotovo sodi glasba dolgolasega blondinca.
Kings And Queens ni album, ki bi presenečal, ampak ponuja točno tisto, kar lahko od njega pričakujemo. Vseeno je očitno, da Axel vedno znova svoji glasbi doda nekaj, kar kljub podobnosti albume naredi še zanimivejše, bolj kompaktne in jih dvigne na malenkost višji nivo. Za to je kriva tudi konstantnost njegove spremljevalne ekipe, ki že lep čas ostaja nespremenjena. Vse bolj se posveča pesmi kot celoti in ne izpostavlja predolgega soliranja, čeprav tudi pri Kings And Queens njegova kitara »poje« kot le malokatera. Njegovi vplivi kot so Dio, Black Sabbath, in Deep Purple najbolj pridejo do izraza pri epih Legions Of Hell in Sailing Away. Močne so skladbe srednjega tempa, melodične himne Cold Heaven, Strong As A Rock in Only The Strong Will Survive. Hitreje sicer udari le enkrat, a vendar je Flyin' High ena najudarnejših skladb njegove kariere. Kljub stilski omejenosti, ki se je drži, je material na albumu zelo raznovrsten. Balada Forever Angel je nekaj za nežnejše duše in pravi kontrast Flyin' High.
Axel Rudi Pell privrženci nimajo prav nič za razmišljati. Izguba časa bi bila, če bi se pred nakupom želeli prepričati, ali se album splača dobiti ali ne.

Matjaž