Več kot dvajset let je minilo od nastanka skupine Attacker, pred nami pa je šele tretji album. Ni čudno, saj je band miroval od leta 1989 do 2001.
Ob prvem poslušanju albuma verjetno nisem bil edini, ki je močno podvomil v letnico nastanka – 2004?! Takega ameriškega power metala namreč že dolgo ni bilo. Edini pokazatelj leta nastanka je produkcija, ki je boljša od tiste izpred deset ali dvajset let. Album je stilsko blizu starejšima izdelkoma, glasbeno bolj drugemu, vokalno pa prvemu, saj poje originalen pevec, Bob Mitchell. Attacker takoj pokažejo, da mislijo resno in začnejo album s hitrim komadom The End, kjer se izkaže vokalist in pokaže višino svojega vokala. Vseh ostalih »dobrot« pa ne pokažejo takoj. Visoki vokali, ostri riffi, hitri, razgibani bobni in jasne, izrazite bass linije prevladujejo skozi celoten album. Izjema je le balada Until We Meet Again, ki je posvečena dvema preminulima članoma banda. Naslovni komad se skriva na sredini albuma in je tudi najdaljši na njem, ki skupaj v desetih komadih prinaša le tričetrt ure užitkov za vse ljubitelje 80's metala – ali pa trpljenja za tiste, ki ne prenašate »cviljenja«. Slednjim bi znal biti všeč le instrumental Return To Mordor.
Soul Taker je old-school album in je izšel ravno ob pravem času. Ob poplavi izidov bandov, ki so le bleda kopija blede kopije blede kopije Helloween, je treba pokazati pravi pomen besede power!