Ne morem verjeti, španski gospodje iz tabora Angelus Apatrida (še en band moje mladosti!) še vedno trmasto brcajo in kljubujejo zobu časa. Zavoljo recenzije sem googlal slovenski prevod imena banda in dobil čuden odgovor. K sreči poznam Pabla, ki se bori za španski death metal, in mi je pomagal prevesti frazo, ki po njegovem mnenju pomeni »angeli brez domovine«, s poudarkom na »Angelus«, ki je katoliška različica knjižne slovnične oblike »Angeles«. Skriti odpor tisočletnemu teroriziranju s katolicizmom na Iberskem polotoku, generalisimo Franco?

Omenil sem, da so zdaj že zreli gospodje band moje mladosti. V živo sem jih videl, »še preden so bili kul«, saj ne pomnim več kdaj (2005 ali 2006?), statistično zelo verjetno ali v Tolminu ali na Metelkovi. Mimogrede, novembra lani so Španci godli v Cvetličarni v družbi Death Angel in Sacred Reich. Tokrat mi jih v viharju življenja žal ni uspelo ujeti, a si še vedno živo dobro predstavljam »paradoks frizure«, kjer so skodrani blond lasje za mikrofonom dvignili sredinec stereotipom, da so Španci simpatični zagoreli ljudje s temnimi skodranimi lasmi. Angelus Apatrida so me očarali ne sicer s sijočo blond grivo, ampak s pristno odrsko prezenco in thrashersko agresijo. Od tistega prvega živega snidenja z njimi sem postal pogojno zvest spremljevalec skupine. Zelo poenostavljeno in verjetno strokovno netočno: osebno vidim Angelus Apatrida kot španski odgovor na thrash revival gibanje, ki je bilo z žarometi metalskega mainstreama obsijano okoli leta 2010 (na pamet z bandi, kot so Warbringer, Bonded By Blood, Havok, Gama Bomb, Dust Bolt, Suicidal Angels, Power Trip, Nervosa itd.).

Angelus Apatrida razbijajo že od začetka tisočletja (2000) z debitantskim albumom Evil Unleashed in po več kot dvajsetih letih je naravno pričakovati divergenco od originalnega, »izključno thrasherskega« zvoka. Band se je s časom nedvomno razvijal in iskal nekaj svežega, drugačnega, če hočete nekaj, s čimer se ne bi ponavljali v nedogled. Kot zanimivost: moje oko je na seznamu komadov ujelo, da je dosti istoimenskih z drugimi bandi. Scavenger me je na primer spomnil na Scavenger of Human Sorrow od mogočnih Death. Cold je okusen komad švedskih melodičnih death metalcev At The Gates. Rats je istoimenski komad od Pearl Jam, I am Hatred zveni na prvo branje identično kot I Am Hated od Slipknot. Začuda sem iz nerazložljivega razloga našel asociacijo med Vultures and Butterflies in Slaves and Bulldozers od Soundgarden. Da je mera polna, album ponuja obilo kolaboracij z »zunanjimi sodelavci«. Najbolj pade v uho pevec od Hatebreed Jamey Jasta med Snob, ki daje pesmi hardcore odtenek. Poleg Jameyja so povabilo k sodelovanju sprejeli (ponižno priznam) meni neznana imena, kot so Pablo Garcia (komad Fire Eyes), bolj hip-hopovsko usmerjeni Sho-Hai v What Kills Us All ter Todd La Torre v Vultures and Butterflies. Več glav več ve, pravijo. V tem konkretnem kontekstu delujejo ti obrazi kot začimba, ki nudi raznolikost glasbe skozi več parov oči, ali bolje rečeno grl, in potrjuje težnjo banda po eksperimentiranju in preraščanju lastnih okvirjev.

Vse lepo in prav, a kakšen učinek ima vse to eksperimentiranje na celokupen zvok Aftermath? Meni osebno je šlo malo preveč v machineheadovsko smer »jokajočih refrenov« (na primer praktično vse izdaje po From the Ashes of Empires) in glajenja ostrih robov na račun mladostne jeze. In ja, vem, čisti vokali so bili vedno stalnica banda in ta element ni nič novega, a vseeno se mi zdi, da se počasi, a vztrajno ravnotežje pomika v čisto in melodično smer. Kot konkreten primer dajem Cold, kjer melodičen refren prikrije vsako sled o thrash energiji in bolj spominja na tipičen metalcore refren. To Who it May Concern je po mojem mnenju bolj uravnotežen na relaciji agresija-melodika. Je najboljše motivacijsko pismo, kar sem jih kdaj slišal: obilo agresije, ki jo podpirajo melodični refreni s čistimi vokali. Priporočam v poslušanje! Najbolj pač udari bomba kar na začetku – Scavenger je moj najljubši komad albuma, uvodni riff povzame praktično celotno prehojeno karierno pot Špancev. A vseeno, pot JE vedno cilj, da ne bo pomote. S kondenzacijo Angelus Apatrida na en sam riff ne nameravam vlivati malodušja tistim, ki načrtujete iskanje smisla v skomercializirani Camino de Santiago.

Sam sem strog zagovornik rušenja, kot je povedal John Lennon, »rutine, a ne sistemov«. Vseeno pa moram priznati, da me občutna povečana doza melodike in čistih vokalov ni prepričala. Z drugimi besedami: če bi na »Kateri je tvoj najljubši album od Angelus Apatride?« moral izstreliti odgovor, bi zagotovo odgovoril vse ostalo kot »Aftermath« – zavoljo debate izberem album The Call. Eksperimentiranje je naraven proces, saj navsezadnje se tudi mi, sleherniki, naveličamo kuhati vedno iste obroke. Moja teta je bila tiste dni drzna in je pred kratkim uporniško uporabila kari kot začimbo za marinado govejih zrezkov. Ne razumeti narobe, Angelus Apatrida še vedno dostavijo pikanten obrok thrasha, ampak so, tako kot moja teta z Mute, odkrili, da lahko s karijem ponudiš nekaj podobnega, a vseeno malce drugačnega kot veleva tradicija. Komaj čakam, da moja osemdesetletna babica odkrije moč karija, ubere tvegano pot in z njim začini domačo svinjsko pečenko.

Naključje ali ne, kari in frizura pevca Guillerma Izquierda sta oba recimo »rumene« barve. Analogija je popolna – nov album Angelus Apatrida se okusi kot domača babičina svinjska pečenka s karijem.