Izlet v zibelko ameriškega thrasha

V tokratnem uvodniku objavljamo spomine in misli naše bralke, ki se je podala na popotovanje po legendarnih lokacijah še bolj legendarnega območja ZDA – Bay Area.

Po večletnem razmišljanju in premlevanju je končno padla odločitev – čas je, da obiščem rojstni kraj thrash metala, Bay Area. Ker sta to območje že od nekdaj spremljala posebna energičnost in sproščen »attitude«, ki se izražata tudi v glasbenih izdelkih thrasherskih skupin iz osemdesetih, sem se odločila, da prijetno združim s koristnim in se odpravim na krajše antropološko raziskovanje ter na lastni koži izkusim današnjo podobo področja in odkrijem spomine na preteklost. Navezovanje kontaktov se je v nekaj primerih izkazalo kot precej težavna naloga, saj se je veliko nekdanjih udeležencev scene odselilo s tega območja, ker so se le tako lahko oddaljili od takratnega žurerskega in morda (preveč) brezskrbnega mladostnega načina življenja, spet drugi pa se tega dela lastnega glasbenega udejstvovanja in preteklosti neradi spominjajo.
Medtem ko je Slovenijo še vedno obdajala debela snežna odeja, sem se odpravila v sončno Kalifornijo in čeprav je samo potovanje spremljalo precej neprijetnosti, je že obisk prvega dogodka, koncerta skupine Testament, le dobro uro po pristanku razblinil sive oblake, ki so se zgrinjali nad menoj in odločitvijo za ta izlet. Ko sem po poznem pristanku letala končno prispela do kluba Ace Of Spades v Sacramentu, so headlinerji večera, Testament, že zasedli oder in pričeli z igranjem. Skupina je imela na ameriškem delu turneje Dark Roots Of Earth tisti večer še zadnji nastop, tako da se jim je utrujenost že poznala, kljub temu pa sta predvsem pevec Chuck in kitarist Eric poskrbela za energičen nastop. Poleg pesmi z zadnjega albuma so predstavili klasike, kot so Over The Wall, Trial By Fire in Into The Pit, pri kateri se jim je na odru pridružil še eden od fanov, ki je kupil (predrago) VIP vstopnico, in jim pomagal odpeti gang vokale pri refrenu. Dvorana, kjer so nastopali, po velikosti in notranjosti spominja na ljubljansko Cvetličarno, publika pa se je z nenehnim crowdsurfingom in moshanjem izkazala za precej bolj aktivno, kot je na podobnih koncertih običajno pri nas.

Ob koncu nastopa so člani nazdravili še s šampanjcem in podali kozarce tudi v publiko, ki je bila starostno precej raznolika, prevladovali pa so starejši poslušalci, ki so s to glasbo odrasli, ter najstniki, ki so tako kot prenekateri pri nas pred nekaj leti prevzeli tudi videz tistega obdobja. Ob hitrem pregledu merch štanta pred izhodom sem naletela na presenečenje, saj so med drugim prodajali tudi kasete, na katerih je bila kopija prvega demo posnetka Legacy. Kasete in vinilke so med mnogimi poslušalci tam še vedno najljubši mediji za poslušanje glasbe doma, kar se odseva tudi v številnih prodajalnah s ploščami v Berkeleyju in San Franciscu ter glasbenih zbirkah v domovih posameznikov.

Naslednji dan me je pot vodila južneje v East Bay, kjer sem v dveh tednih s pomočjo lokalcev pričela odkrivati mejnike, ki so zaznamovali sceno v 80-ih. Med skupinami in obiskovalci je bil zagotovo najbolj priljubljen in pomemben klub Ruthie's Inn, kjer je predvsem skupina Exodus postala že skoraj hišno ime, Paul Baloff pa legenda, ki se je mnogi še danes spominjajo z norimi zgodbami, ki so jih skupaj doživljali. Poleg znanih zgodb o maltretiranju pozerjev in oseb, ki mu kako drugače niso bile všeč, mu ni bilo tuje niti bolj nevarno početje, na primer ko so se nekoč pod vplivom alkohola in ostalih substanc v zgodnjih jutranjih urah peljali po avtocesti in je Baloff v avtu našel kroglo za kegljanje ter jo vrgel na cesto. Eden od razlogov za takšno priljubljenost samega kluba je bil glavni organizator thrash in crossover dogodkov Wes Robinson, najbolj pa je prispevalo dejstvo, da tudi mladoletni obiskovalci niso imeli težav pri naročanju pijače za šankom ter brezskrbnem kupovanju in uživanju ostalih prepovedanih substanc. Pred vstopom v klub so se pogosto zbirali na parkirišču čez cesto, kjer je bilo povsem običajno, če si srečal člane Metallice ali katere od ostalih mladih skupin, z njimi nazdravil ali poklepetal ter zaradi druženja in popivanja občasno tudi pozabil na sam koncert, ki se je odvijal v bližini. Ruthie's Inn že več let ne obratuje več, v stavbi pa se danes nahaja knjigarna, ki skriva glasno zgodovino, ki se je tu pisala v 80-ih. Ruthie's Inn je ob koncu 80-ih let postal vedno bolj pogosto shajališče novih kalifornijskih punk rock skupin, dogajanje pa se je v začetku 90-ih let preselilo v znameniti klub Gilman, ki za metalsko sceno tega območja ni imel tolikšnega pomena, kljub temu pa je pomemben kot eden redkih klubov, ki je v Zalivu ostal odprt do danes. Drugačen namen ima tudi zgradba v Berkeleyju, kjer se je nekoč nahajal The Keystone in kjer so Slayer prvič nastopili v Bay Area, saj je danes preurejena v stanovanjski kompleks. Ob pogovorih z nekaterimi starejšimi pripadniki scene so številni večkrat izpostavili skupino, znano z letakov za Ruthie's, Sacrilege B.C., ki si je odre pogosto delila s Possessed, vendar kljub lokalni priljubljenosti in založbi ni nikoli dosegla večjega uspeha in prepoznavnosti v primerjavi z nekaterimi drugimi.

Najbolj znan klub v Oaklandu, The Omni, ki je danes prav tako zaprt in le slaba senca svoje preteklosti, je imel uveljavljeno pravilo pay-to-play, kar je pomenilo, da so morale vse skupine razen uveljavljenih headlinerjev za igranje prodati določeno število vstopnic, kot je v navadi pri nas za mlade skupine, ki želijo nastopati na festivalih. Če pri tem niso bili uspešni, jim je v skrajnem primeru lastnik kluba, dokler ni dobil plačila, zaplenil glasbeno opremo, zato so karte najpogosteje prodajali po nižji ceni, da bi jih le prodali. Tudi sama okolica kluba je bila nepredvidljiva, saj je imel ta del mesta precej slab ghetto ugled, čez cesto pa se je nahajal »crack house«, katerega prebivalci nad množico dolgolascev niso bili vedno navdušeni, zato je zunaj pogosto prihajalo do pretepov ali vlomov v avtomobile.
Ulica Broadway v San Franciscu, ki je bila dom trem znanim klubom – Rock On Broadway, Fab Mab (The Mabuhay Gardens) in The Stone –, je danes osrednji del rdeče četrti, klubi pa se nahajajo v zapuščenih in pozabljenih stavbah in mejijo na pestro območje Chinatowna in Financial Districta.
Scena je danes še vedno precej aktivna v Oaklandu, v manjših klubih, kot je Eli's Mile High Club, kjer se je med mojim obiskom death/blackmetalskega koncerta gostujočih skupin iz Sacramenta zgodil tudi pretep med obiskovalci (kot sem izvedela kasneje, naj ne bi bilo za ta klub to nič neobičajnega), ter večjem Metro Opera House, ki redno gosti tudi evropska imena, predvsem iz Skandinavije. Podobno kot pri nas mnogi idealizirajo ameriške skupine in njihov pomen za sceno, je pri njih prisotno zavidanje večjih poletnih festivalov s skupinami zvenečih imen, saj takšnih večdnevnih dogodkov pri njih skorajda ne poznajo.
Poleg dvoranskih oz. klubskih koncertov pa so pogosta oblika tudi hišni koncerti (v San Franciscu se sicer bolj pogosto odvijajo v opuščenih skladiščih), ki jih pri nas ne poznamo. Stanovalci hiši določijo ime (npr. Yellow Room, Sugar Mountain) ter po svojem okusu prirejajo koncerte v kleti, dnevni sobi ali na vrtu za hišo, pri čemer je pomemben dober odnos s sosedi, da ti zaradi hrupa ne kličejo policije. Ti dogodki delujejo zelo intimno in vzpostavljajo skupnost, gostijo pa lokalne skupine in tiste, ki so na turneji iz drugih krajev. Same hiše delujejo kot klub in hostel, saj pogosto nudijo tudi prenočišče za skupine in posamezne »utrujene« obiskovalce.
Za konec sem v San Franciscu obiskala še koncert D.R.I. v klubu Slim's, kjer me je eden od fotografov pred dogodkom opozoril na noro občinstvo ter dodal, da naj pazim na svojo kamero, saj je za njihove koncerte v tem klubu značilno, da spominjajo na masakre. Prvi dve skupini, The Nerve in Zero Bull Shit, sta s punk/hardcore komadi ogreli občinstvo, tako da so se besede opozorila ob prihodu D.R.I. na oder uresničile kot nekakšna prerokba, saj so fani ponoreli in pokazali, kaj je skupina mislila s pesmijo Thrashard. Tako kot na koncertu Testament so velik del publike sestavljali najstniki v obveznih visokih supergah in brezrokavnikih z našitki najljubših skupin, ki so poskrbeli za energično dogajanje pod odrom in neštete stagedivinge, pri katerih niti dekleta niso bila izjema. Ob vstopu v dvorano je pri njih običajno, da preverijo starost obiskovalcev, od katerih smo starejši od 21 let nato na roko dobili štempelj, mlajšim, ki so ostali brez njega, pa je bilo tako v nasprotju z navado iz Ruthie's Inn preprečeno kupovanje alkoholnih pijač za šankom in v tem primeru tudi izhodi iz dvorane, nad čemer večina ni bila navdušena. Med nastopom se je skupini na odru pridružilo precej njihovih prijateljev iz backstagea, ki so koncert opazovali s strani, varni pred ponorelo množico, med njimi pa je bil tudi stari znanec iz Exodus, njihov nekdanji kitarist Rick Hunolt. Presenetljivo dolg nastop, ki je trajal skoraj dve uri, je na marsikom pustil modrice in boleč vrat.

Definitivno izkušnja, ki jo je potrebno čim prej ponoviti. Morda bo za to priložnost že letos septembra, ko se bo v San Bernardinu odvijal koncert Iron Maiden v zelo zavidljivi družbi, saj nedvomno tudi južnejši del Kalifornije in okolica Los Angelesa skrivata mnogo pomembnih mejnikov.