MATJAŽ: Danes je za vas veliki dan, danes izide vaš prvenec Angel Blake.
MARKO: Tako je, a skoraj sem pozabil na to. Včeraj sem delal v studiu in potem kolegi iz banda pravijo, da danes izide album. Jaz pa ves začudeno odgovorim: »Kaj? Jutri? « He, he, zadnje čase sem bil zelo zaposlen s promocijo albuma, tako da mi je datum čisto ušel iz glave.
MATJAŽ: Angel Blake so glasbeno čisto nekaj drugega, kot so bili The Crown, tvoj prejšnji band. Kako to, da si se odločil iti v drugo smer?
MARKO: Takoj, ko slišiš album ti je jasno, da Angel Blake nimajo nič skupnega z The Crown. Tu je nekaj zadev, ki so tudi v stilu The Crown, a tam so izpadle precej drugače, ker smo uporabljali death metal vokale in bolj energične bobne. Tekom let sem pri The Crown napisal nekaj skladb, ki bi lahko bile primerne za Angel Blake, če bi na njih uporabili čiste vokale. A sedaj, ko sem imel priložnost delati nekaj po The Crown sem se odločil, da če želim nadaljevati z glasbo, bom delal nekaj čisto drugega, nekaj vznemirljivega, svežega. Nekako sem izpraznil »omaro« svojih idej, ki so se nabirale skozi leta, pojavilo pa se je tudi nekaj novih idej. Potem ko sem album zaključil, sem že imel pripravljenih sedem, osem novih skladb. Ko delaš nekaj navdihujočega, ideje začnejo kar same od sebe deževati in to je super občutek. Poleg tega mi je bilo pomembno, da začnem delati drugačno glasbo. Ko so The Crown razpadli sem premišljeval, da bi mogoče »izstopil« iz glasbene scene. To bi sicer lahko storil, nikoli pa ne bi mogel prenehati s pisanjem glasbe. Moral sem se odločiti ali moram še izdajati albume ali je dovolj, da le sedim doma, igram kitaro in pišem glasbo. Nekako sem se po vsem cirkusu odločil, da še enkrat poizkusim in tokrat se mi zdi vse skupaj bolj zabavno.
MATJAŽ: Si bil pri The Crown razočaran nad situacijo, v kateri ste bili?
MARKO: Z The Crown smo doživeli veliko lepih in kul trenutkov, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki sploh niso bili prijetni. Na nek način je bilo kul končati na vrhu naše kariere. Uspelo nam je končati za tem, ko smo izdali svoj najuspešnejši album. Na nek način je bilo tudi zelo žalostno, kajti The Crown so bili štirinajst let velik del našega življenja. Če pa primerjaš naše začetke z obdobjem našega konca ugotoviš, da so se naše potrebe, način življenja medtem zelo spremenile. Nekateri smo si želeli ustvariti družine, nekateri intenzivneje študirati in podobno. Veliko je bilo še drugih stvari poleg glasbe, s katerimi se je bilo potrebno nujno ukvarjati. In sedaj je vsak zase ločeno našel srečen prostor.
MATJAŽ: Z Angel Blake si začel sam. Zakaj nisi na začetku poizkušal sestaviti banda ali dobiti vsaj še kakšnega človeka?
MARKO: Dobil sem nekaj ponudb, da bi se pridružil drugim bandom. A to je bila tudi ena izmed tistih stvari; ko sem se odločal nadaljevati, bi to moralo biti nekaj posebnega. Nisem se želel priključiti nekemu bandu in ponoviti vse stvari, ki smo jih dali skozi pri The Crown. Naredili smo veliko kul stvari, a bil sem v položaju, kjer sem potreboval več osebnega prostora, več kontrole, skupaj sem želel spraviti studio, dobiti družino, zato sem moral biti glavni pri glasbenem ustvarjanju, da bi lahko kar se da normalno peljal vse te stvari skupaj. Snemanje in te zadeve vzamejo veliko časa in čutil sem, da to lahko počnem normalno, če se ne podrejam željam nekoga drugega. Bil je nujen korak in potem ko je bil album dokončan, se je zdelo pravilno, da skupaj spravim band in da se osredotočimo na live nastope. Bil je čuden način ustanovitve banda, a tak je bil nujen.
MATJAŽ: Na albumu si odigral vse instrumente, v vlogi vokalista pa se nisi želel preizkusiti?
MARKO: Ne, že od vsega začetka sem vedel, da ne znam peti, niti pod tušem, he, he, mislim, da bi se voda ustrašila. Vedel pa sem, da z bobni in bassom ne bom imel problemov. Bobne igram že dolga leta in vedel sem, da ko bom imel več časa za vadbo, da bom hitro obnovil svoje znanje. Vedno mi je bilo užitek igrati bobne, to je celo instrument, v katerem najbolj uživam. Vse skupaj pa mi je predstavljalo velik izziv, z izzivom pa pride veliko lepih zadev. Kajti ko ti nekaj dobrega uspe za bobni, to občutiš kot nekakšno super ekstra nagrado. Ob slabem dnevu, ko ti ne gre najbolje pa se počutiš, kot da bi se najraje ubil oziroma da se nikoli ne bi več ukvarjal z glasbo. A veš, razpoloženje se je spreminjalo, zelo in pogosto, he, he, he.
MATJAŽ: Kako pa si začel iskati ostale člane? Najprej si iskal pevca.
MARKO: Ko sem imel glasbo posneto sem vedel, kakšnega vokalista potrebujem. Želel sem nekoga, ki se lahko najbolje prilagodi tej glasbi, ki lahko poje v stilu Jamesa Hetfielda ali Nicka Holmesa; nekoga, ki lahko poje v tem stilu. Nekega dne me je kot strela udarilo: »Hej, Tony bi znal to odpeti.« Poznal sem ga že dalj časa in potem začel intenzivneje poslušati albume Transport League in ostale zadeve, ki jih je posnel, in zdel se mi je primeren. Vprašal sem ga in takoj je privolil. Demo, ki sva ga posnela skupaj, je bil zelo kul. Mislim, da je v dvanajstih urah odpel šest skladb, vse je šlo zelo hitro. Bil je pravi profesionalec. Pri ostalih članih mi je bilo pomembno, da sodelujem z dobrimi prijatelji, nisem želel iskati najboljših kitaristov in bobnarjev, za katere bi se kasneje izkazalo, da so kreteni. Želel sem biti obkrožen s sproščenimi ljudmi, z ljudmi, s katerimi se lahko družim tudi izven banda. Nekako naravno je bilo, da sem izbiral med starimi prijatelji iz preteklosti in novimi prijatelji.
MATJAŽ: Zdaj ste torej band v pravem pomenu besede?
MARKO: Ja. Snemanje je bilo pravo ego potovanje, sedaj pa smo pravi band, trenutno pa se osredotočamo na prve nastope in vse, kar sodi k bandu. Želimo igrati na nekaterih poletnih festivalih, potrjeni smo za Summer Breeze v Nemčiji, upamo pa na še več.
MATJAŽ: Boš v prihodnosti vključil tudi ostale člane v proces pisanja pesmi ali bo to ostalo tvoje področje?
MARKO: Nisem še prepričan. Danes že imam sedem, osem novih pesmi, nisem se še odločil. Mogoče bomo delali kot cel band, mogoče bo to spet moje ego potovanje, bomo videli. Odločil se bom, ko bo pravi čas za to.
MATJAŽ: Tony (Jelencovich – med drugim Mnemic, M.A.N.) in Christian (Älvestam – med drugim Scar Symmetry, Incapacity), igrata tudi v mnogo drugih bandih. Misliš, da zna biti to problem?
MARKO: Lahko bi bil, upajmo, da ga bomo premagali. Edina rešitev je, da vse zelo skrbno načrtujemo vnaprej. Za poletne festivale, ki nas čakajo v štirih, petih mesecih, to ne bo problem, znal pa bi biti, če me pokliče James Hetfield in mi reče, če gremo z njim na turnejo jutri, he, he, he, he. Definitvno bi ubil vsakega iz banda, če bi zavrnil to ponudbo, he, he, he.
MATJAŽ: Mislim, da če te James pokliče, boš hitro dobil druge ljudi za turnejo, če bi te kdo zavrnil.
MARKO: Sigurno, he, he, he.
MATJAŽ: Christian je tudi zelo dober vokalist. Mogoče kaj razmišljaš, da bi ga uporabil kot vokalista?
MARKO: Ja, definitivno. Na tem albumu je posnel zelo dobre refrene v skladbi ...‘Til The End. Ima kul vokal in definitvno ga bom še vključil. Ima popolnoma drugačen stil od Tonyja, ima mehkejši vokal. Mislim, da bo še zelo zanimivo.
MATJAŽ: Njegovih growlov pa ne boš uporabljal, samo čiste vokale?
MARKO: Če bo potrebno, če mi uspe narediti nekaj, kjer bi sodilo uporabiti growle, potem tudi to pride v poštev. Vem, da tudi to obvlada; to je plan B, he, he.
MATJAŽ: Bi lahko kaj povedal o besedilih, na prvi pogled se zdijo temačne narave.
MARKO: Nekatere pesmi so postale zelo osebne. Rad delam na način, da pesem poslušam milijonkrat, želim si občutiti, kaj pesem potrebuje. Nekatere, še posebej tiste bolj žalostne, počasne, izpovejo nekaj osebnih misli. Ja, postale so skoraj kot nekakšni dnevniki. Nekatere up-tempo pesmi pa so bolj izmišljene. Album ni konceptualen, v njem pa je 100% moje duše, je osebna zadeva.
MATJAŽ: Posneli ste tudi Paint It Black priredbo. Je bilo res to potrebno, ta pesem je bila prirejena že tisočkrat.
MARKO: Vem, he, he, he. Ko sem to omenil založbi, so rekli: »Daj no, a res ne moreš izbrati druge pesmi?« Ta ideja se mi je pojavila že tam leta 1997 ali 1998, v glavi sem vedno imel nek preprost aranžma te pesmi in ko se mi je priključil Tony, sem videl, da bi bilo super uresničiti to idejo. Njegov vokal ima tak pošten zvok, zelo paše k tej pesmi, popolnoma pa se zavedam, da gre v tem primeru za pesem, ki je verjetno največkrat prirejena na svetu in da moja izbira ni ravno najbolj pametna, he, he, he. A, kaj hočem, gre le za prvenec, he he. Mislim pa, da se kar dobro vklaplja v celoten album, ne gre za neko čudno pesem, ki bi bila čisto nasprotje ostalega materiala. Verjetno predvsem zaradi besedil in atmosfere sodi sem. Ko se bom naslednjič odločal za priredbo, gotovo ne bo šlo za kakšno preveč očitno izbiro, he, he.
MATJAŽ: V mislih pa nisi imel, da bi priredil kaj od tvojih vplivov, Metallice, Paradise Lost?
MARKO: Imel sem eno odlično idejo, ki jo bom verjetno uporabil na naslednjem albumu. Ne bom je povedal, ker jo bo kdo ukradel in sam priredil, he, he. Ok, to je ena zelo, zelo stara Paradise Lost skladba s prvih treh albumov, ko je Nick pel še death metal vokale. Vzemi eno izmed the pesmi, priredi vokal v čistega. Razmišljal sem o tem, a ne vem, če bi to bilo legalno. Bilo pa bi kul, kajti Paradise Lost imajo veliko odličnih skladb in super bi bilo napisati svoje Paradise Lost vokalne linije.
MATJAŽ: Kako pa so ti všeč novi Paradise Lost in Metallica?
MARKO: Obstaja nekaj bandov, ki jih nadvse obožujem in Paradise Lost ter Metallica sodita sem zraven. Čudno, a nekako sprejmem vse, kar posnamejo, he, he, he. Ta dva banda sta se tekom kariere drastično spremenila, spomnim se, ko so Metallica posneli Black album in Paradise Lost Host, takrat sem jih totalno zasovražil, najraje bi zažgal njihove albume, a sčasoma sem jim bolj prisluhnil in se začel spraševati, zakaj so se spremenili. Če na primer primerjaš Host s katerimkoli drugim albumom Paradise Lost lahko slišiš, da glasbo piše Greg Mackintosh, a gre za totalno drugače producirano, pesmi so pisane na osnovi klaviatur, ne kitar. Danes mi je album všeč, z zadnjim Paradise Lost albumom sem bil nekako razočaran, ker se mi je zdel preveč podoben prejšnjemu. Želel sem si, da bi res znoreli in naredili nekaj nenavadnega. Metallica pa je tudi eden izmed bandov, za katerega sem prepričan, da me bodo presenečali z vsakim albumom.
MATJAŽ: Tudi s St. Anger so te presenetili?
MARKO: Ja, pravzaprav so. Na obupno produkcijo nisem bil pripravljen, he, he. No, ne gre za njihov najbolj briljanten album, je pa na njem dosti kul zadev. Poleg tega mislim, da se sami zavedajo, kaj je na albumu slabega. Pesmi so predolge, besedila se ponavljajo, aranžmaji pešajo, a James še vedno dela najboljše riffe na svetu in poje božansko. Mislim, da imajo še veliko za ponuditi.
MATJAŽ: Ta dva banda sta se drastično spremenila. Kaj pa pri tebi, bo ta prehod od The Crown k Angel Blake najbolj drastična sprememba v tvoji glasbi, ali z Angel Blake tudi še načrtuješ spremembe?
MARKO: Trenutno se tu počutim zelo udobno in na naslednjem albumu se bo lahko tokaj prepoznalo, da gre za Angel Blake. Na njem bo sicer tudi nekaj presenečenj, a ogrodje novega materiala bo v podobnem stilu. Vedno delam trdo, da ne ponavljam svojih idej, da ima vsaka skladba nekaj unikatnega, kot na primer pri Lycanthrope, kjer so refreni brez besedila, samo z nekim tarnanjem. Pesmi ne nastajajo po istem receptu in delati na tak način mi zelo ustreza. Ja, sem poln novih idej, nov album bo nekaj drugega, a v istem stilu.
MATJAŽ: Mogoče razmišljaš o videospotu?
MARKO: Ja, v bistvu ga bomo posneli čez dva dni. To je bila pozna odločitev, ker je album danes že zunaj. A bolje pozno kot nikoli. Posnet bo v dveh dneh, potem pa potrebujemo dva, tri tedne za postprodukcijo. Upam, da ga bodo kje vrteli.
MATJAŽ: O želji igrati na poletnih festivalih si že govoril, kakšni pa so obeti za turnejo, morebiti jeseni?
MARKO: To imam v načrtu. Kul bi bilo, da si na festivalih ustvarimo ime, spoznamo nove ljudi in da ljudje bolje spoznajo nas, jeseni pa potem naredimo turnejo. To bi bila pametna odločitev.
MATJAŽ: Že kaj pogrešaš igranje v živo?
MARKO: Seveda. To obožujem in vedno bom. Če bi nam danes zadeve ušle iz rok, bi sedaj verjetno imel izkušnje, da bi pravi čas potegnil zavoro. V življenju želim početi veliko stvari, želim delati v studiu, producirati druge bande, seveda pa iti na turneje. To ne pomeni, da si želim iti na osem mesečno turnejo in s tem ubiti vsakršen socialni aspekt svojega življenja. Pred desetimi meseci sem postal tudi oče, tako da želim biti najboljši oče, najboljši producent, glasbenik in na koncu moraš ugotoviti, kako to narediti. Posvetiti se moraš vsemu, zato ne bo nikakršnih dolgih, norih turnej, ampak dobro organizirane ter smiselne za nas.
MATJAŽ: To bi bilo vse. Zadnje besede so tvoje.
MARKO: Če boste poslušali album ne imejte prevelikih pričakovanj, kajti album je daleč stran od death metala, ima pa za ponuditi nekaj drugega. Prepričan pa sem, da boste v njem našli kaj zase.
