Grip Inc.

Po nekajletni odsotnosti so se Grip Inc. vrnili z odličnim albumom Incorporated, ki ga lahko postavimo ob bok prvencu The Power Of Inner Strength. Band je ob nastanku vzbudil veliko zanimanja predvsem zaradi takrat bivšega Slayer bobnarja Davea Lombarda, idejni vodja Grip Inc. pa ni Dave, ampak Waldemar Sorychta. Z njim sem se pogovarjal ob izidu Incorporated albuma.


MATJAŽ:
Pozdravljen, kako gre? Lepo je po dolgih letih zopet slišati Grip Inc.

WALDEMAR:
Hvala, v redu. Ja, lepo je biti nazaj.

MATJAŽ:
Kaj je bil razlog za to daljšo odsotnost?

WALDEMAR:
Glavni razlog za daljši odmor je bil v tem, da smo bili kot band skupaj že več kot osem let in včasih se začne dogajati, da ljudje, ki se dalj časa ukvarjajo z določeno stvarjo, ni sicer nujno, da vedno delajo eno in isto, pri tem izgubijo tisto strast. Tako je tudi v glasbi in še posebej v takšni, ki jo delamo mi, lakota, strast, ki jo imaš do glasbe, je eden najpomembnejših faktorjev pri igranju. Tu ne gre samo za to, kako ti igraš na instrumente, ampak predvsem za energijo, ki jo vlagaš v delanje glasbe. Naša glasba pa zahteva veliko energije. Ta goreč občutek, ki ga moraš imeti pri delanju glasbe, je po osmih letih nekako odšel. Postavljeni smo bili pred vprašanje ali bomo posneli nov album samo zato, da bo pač izšel. Včasih je pomembno da opaziš, da se določeni stvari nisi pripravljen posvetiti najbolj kot je možno, da ne moreš odigrati po najboljših močeh, da enostavno ni več prave energije. In mi smo prišli do tega spoznanja. Odločili smo se, da ko bomo posneli naslednji Grip Inc. album, to ne bo le naslednji album, ampak bo to najboljši Grip Inc. album. To je bil pravzaprav glavni razlog in potem se je po nekaj letih vrnil ta občutek, da si močno želimo spet priti skupaj, igrati in narediti nov album. Edino tako je lahko nastal rezultat, ki res predstavlja magijo glasbe. Ko smo se tokrat odpravili v studio posnet pesmi, smo imeli v sebi res močno željo in bili smo popolnoma sveži. Počutili smo se kot šestnajstletniki in nič se nismo ozirali nazaj v čas, ko smo prekinili z bandom. Močno smo se želeli posneti nov album in to je najpomembnejši faktor pri albumih, kot jih snemamo mi. Drugi problem, ki je razlog za poznejši izid albuma je bil ta, da ko smo si splanirali vse potek, nisem bil več dobrodošel obiskovalec v ZDA. Preprosto so me vrgli iz države in me vrnili domov vklenjenega v lisicah. In od takrat imam prepoved vstopa v ZDA.

MATJAŽ:
Kaj se je zgodilo?

WALDEMAR:
Z menoj so ravnali kot s kriminalcem, ničesar mi niso pustili. To je dolga zgodba, a glavni razlog je zelo neumen. Odkar so v zadnjih letih na oblasti ti politiki so se zakoni zelo poslabšali za vse obiskovalce države. Ugotovili so, da naj bi pred sedmimi leti za samo en dan prekoračil dovoljen rok na vizi za obisk v ZDA. To pomeni, da naj bi bil v ZDA dejansko dan dlje, kot so mi dovolili. Vendar to sploh ni bilo res, pri štetju so naredili napako, niso sešteli pravilno, a za njih je bil to zadosten razlog, da so z menoj ravnali kot z največjim izmečkom. Enostavno so me vrgli iz države in zaradi tega smo se morali ponovno od začetka dogovoriti o vseh stvareh glede albuma. Na novo smo se morali dogovoriti glede vaj in vsega, kar smo že naredili za ta album. Vaje smo morali prestaviti v Nemčijo, snemanje pa je bilo ža vnaprej dogovorjeno za nemški studio. Vse ostalo smo morali splanirati na novo. To je bil drugi razlog za daljšo odsotnost in ta izkušnja je bila zelo neprijetna.

MATJAŽ:
Po toliko letih mirovanja sem že mislil, da Grip Inc. ne boste posneli nobenega novega albuma.

WALDEMAR:
Ljudje so me veliko spraševali, kaj se dogaja z nami, kdaj bomo izdali nov album. V bistvu jim na vprašanje nisem mogel dati konkretnega odgovora in sem jim le dejal: »Ko bomo spet prišli skupaj in posneli nov album ste lahko prepričani, da bomo posneli svoj najboljši album.« Sam ne želim iti v studio in posneti le še enega izmed albumov. Ne želimo samo tako iti v studio, le ko si vsi resnično želimo posneti album, potem ga tudi bomo. In ko smo prišli do te točke, ko smo bili pripravljeni, smo šli v studio. Ne želimo lagati ostalim ljudem, še posebej pa ne sami sebi. Naokoli ne bomo govorili, da smo posneli svojo najboljšo ploščo, četudi sami pri sebi ne bomo tako čutili. Imeli smo dolg odmor in veliko ljudi ni več verjelo v nas. A z novo ploščo smo vsem pokazali, da je še posebej sedaj najboljši čas, da verjamejo v nas. Stoprocentno stojimo za tem, kar smo naredili in to smo tudi želeli narediti.

MATJAŽ:
Tudi sam lahko rečem, da je Incorporated odličen album.

WALDEMAR:
Hvala ti. Kot sem že dejal, tako tudi sami mislimo. Lahko povem, da bi ta album posneli tudi pred dvema letoma, kajti že takrat je bilo napisanega preko polovice materiala. Od takrat bi praktično lahko posneli že dva albuma, vendar niti slučajno ne bi imela duše, kot jo ima Incorporated. Kajti če lakota in želja nista prisotni v glasbi, ki jo ustvarjaš, potem manjka nekaj zelo pomembnega in to je srce glasbe. Lahko delaš pop glasbo, lahko se ukvarjaš s kakršnokoli glasbo in pri tem uporabljaš samo računalnik, a to je glasba brez duše. Vedno ko kaj posnameš, vse zveni isto, ker ta glasba ni odvisna od tvojih občutkov. A glasba, ki jo ustvarjamo mi živi od naših občutkov in je del naših emocij.

MATJAŽ:
Ko se je v vas prebudila ta želja in energija, da naredite nov album, ste to tudi storili. Pa ste mogoče pri tem bili kaj pod pritiskom, da res želite narediti svoj najboljši album?

WALDEMAR:
Ne, nihče od nas se ni oziral naokoli, na druge stvari, ki se ne tičejo našega banda. Nikoli nismo gledali proti lestvicam in nikoli si nismo govorili, kaj bi mogoče morali narediti, da bi se uvrstili na kakšne lestvice. Še posebej tokrat, ko nihče od nas ni pričakoval ničesar smo imeli popolno svobodo, kar pa jo v bistvu tudi vedno imamo. Sedaj pa smo imeli tudi bolj sveže misli. Nikoli si ne postavljamo nekih ciljev ali omejitev, do katerih lahko gremo, tokrat pa smo bili še posebej odprti glede tega. Uporabili smo veliko različnih vplivov, recimo pesem Built To Resist je napisana za violončelo. V bistvu pesem obstaja že kar nekaj časa, sedaj smo jo le prearanžirali, a dejstvo je, da je narejena za čelo. In ker je Dave igral na zadnjem Apocalyptica albumu smo menili, da bi bilo super, če bi kdo izmed njih odigral to pesem skupaj z nami. Vse je potem potekalo zelo hitro in spontano, nikakršnih problemov nismo imeli. Nismo sedeli ure in ure ter tuhtali kako naj posnamemo, vse se je hitro poklopilo in pesem je bila narejena.

MATJAŽ:
Kdo pa je igral čelo, Eicca?

WALDEMAR:
Ja, Eicca od Apocalyptice. Poleg te pesmi je s svojim čelom sodeloval še pri dveh. Ponosen sem, da je tokrat čisto vse posneto v živo. Nismo posneli več verzij nekega dela, potem izbrali najboljšega in ga vnesli v računalnik. Vse je bilo posneto analogno, šele kasneje pri masteringu in miksu so stvari potekale digitalno. Samo snemanje pa je čista ljubezen do glasbe. V studiu smo z vso strastjo vse posneli v živo.

MATJAŽ:
Incorporated je brez dvoma najbolj raznovrstna Grip Inc. plošča do sedaj. Kot si že sam rekel, vplivi so tokrat prihajali iz vseh možnih strani.

WALDEMAR:
Rekel bi, da so bile ideje za kaj takega že od nekdaj prisotne. Vendar se je tokrat vse v celoti izšlo in smo lahko to naredili Nikjer na plošči ni kakšnega odseka, pri katerem bi se dolgočasil oziroma lahko dejal, da ne sodi v to pesem. Tokrat je vse čisto na svojem mestu, vsak odsek je pomemben del celotne strukture pesmi in pomaga pri njeni odličnosti.

MATJAŽ:
Je bil tvoj pristop kaj drugačen kot v preteklosti?

WALDEMAR:
V osnovi sem za svoje kitarsko igranje uporabil enako opremo kot že ne prejšnjih dveh albumih. Razlika pa je v tem, da imamo tokrat pesmi z različnimi emocijami in za vsako izmed pesmi sem uporabil nekoliko drugačen zvok, poleg tega pa vsaka pesem poseduje različne dele in tudi znotraj posamezne pesmi sem uporabljal različne zvoke kot ponavadi. Včasih tako dobiš bolj jasno predstavo, vendar v osnovi je še vedno enak kitarski zvok. Ponavadi dosti pozornosti posvetim iskanju pravega zvoka za posamezno pesem. Včasih so spremembe zelo majhne, vendar pripomorejo k boljšemu zvoku pesmi. Tako da nisem tak kitarist, ki bi pri vseh pesmih uporabil enak zvok kitare. V bistvu imam nek svoj osnovni kitarski zvok in pri vsaki pesmi vključim določene spremembe. Nekje dodam več distorzije, nekje je zvok bolj čist, veliko je majhnih stvari, a pripomorejo k boljši končni podobi pesmi.

MATJAŽ:
Kako pa so tvoje izkušnje producenta vplivale na ta album?

WALDEMAR:
Kot vedno sem tudi s tega vidika želel narediti največ kar se da. Kot sem že pred tem dejal je pri Grip Inc. bistvo v tem, da ne želim začeti nečesa, česar ne bi mogel dokončati, oziroma ko vem, da za končni rezultat ne bom mogel prispevati po svojih najboljših močeh. Vedno ko z nečem začnem, sam pri sebi rečem, da bom storil vse kar je možno. In vedno naredim najboljše kar lahko. Pri tem Grip Inc. albumu pa je stvar še v tem, da je vsak trenutek, vsak dih posvečen temu albumu tudi del mene. Ne gre le za to, da sem sodeloval pri tem in poznam zadevo, album je del mene, je kot moj dom. Tako da natančno vem, zakaj, kaj, kdaj in kako je potrebno kaj narediti. Zato nam tudi nikoli ni prišlo na misel, da bi delali s kakšnim drugim producentom. Le kdo bi lahko bolje poznal in razumel mojo glasbo kot jaz sam.

MATJAŽ:
Ti si bil vedno glavna oseba pri Grip Inc., a še posebej v začetku so ljudje postali pozorni in vas začeli poslušati predvsem zaradi Davea Lombarda. Še danes je podobna situacija. Imaš kaj problemov, ker si v javnosti vedno v Daveovi senci?

WALDEMAR:
To je čisto normalna zadeva. Veliko ljudi pozna Davea, radi imajo njegovo igranje in tudi kot oseba je popularen. Sedaj kot band obstajamo že enajst let, ko smo izdali Solidify smo bili skupaj tudi že sedem let in ljudje bi se že lahko začeli zavedati, da če so to albumi Davea Lombarda, potem ne bi vključevali veliko kitar in petja, ampak bi bil poudarek na bobnih. A kot lahko vidiš je Grip Inc. pravi band in ne projekt nekoga, ki odlično igra bobne. To je band ljudi, ki resnično uživajo v skupnem igranju glasbe, ima odličnega bobnarja, poleg tega pa tudi zelo dobrega pevca in zanič kitarista he, he, he.

MATJAŽ:
No, tudi ti si zelo dober kitarist.

WALDEMAR:
To ti praviš, na jaz, he, he, he. Veš, najpomembnejša stvar v življenju vsakega je, da si ne postavljaš nobenih meja, kajti potem prideš do točke kjer ostaneš brez vsakršnih izzivov, ničesar več nimaš, k čemur bi stremel. Vedno je pomembno narediti korak naprej, ne smeš se ozirati nazaj, se naslanjati na preteklo delo in govoriti, kaj vse si fantastičnega storil. Kajti jutri je vedno nov dan, narediš pa lahko še veliko drugih stvari in vedno jih lahko narediš še bolje. Bolje mogoče ne pomeni, da jih narediš boljše iz tehničnega vidika, a narediš jih na drugačen način in na ta dan jih narediš najbolje možno.

MATJAŽ:
Kakšne cilje pa si si sploh zadal, ko si ustanovil Grip Inc.?

WALDEMAR:
Takrat sem srečal Davea zaradi neke produkcije. Bil sem producent pri projektu, pri katerem je Dave igral bobne. In ker sem pri tem imel priložnost igrati skupaj z njim nekaj dni, naju je ta vadba zelo hitro povezala in že po petih minutah sva ugotovila, da najin stil igranja zelo paše skupaj in da ga morava združiti. Povezala sva se izredno hitro, ne da bi sploh gledala drug drugega oziroma se dogovarjala, kaj naj igrava. Začela sva nekaj preigravati in ljudje, ki so naju gledali, so mislili, da vadiva pesmi, ki jih poznava že leta. Vendar sva jih igrala šele prvič. To je bila prava magija. In to je tisto, kar glasba pravzaprav je. Najina vizija je bila le igrati glasbo brez kakršnih koli vzorcev, omejitev, da ne bi pristala v neki določeni smeri, kjer se ne bi počutila udobno. Na primer, da bi si zadala, kakšno publiko želiva doseči. To je nekaj, česarr nikoli nismo poizkušali, vedno smo poizkušali in vedno tudi smo v glasbo vnesli svoje občutke, pri tem pa se nismo ozirali okoli, kaj je popularno in kaj ni. Vedno smo v prvi vrsti želeli zadovoljiti nas same in delati tisto, kar obožujemo. Vedno je tako tudi bilo. Zaradi tega pa smo si tudi vzeli daljši odmor, kajti ko začneš čutiti, da posamezni majhni deli začnejo uhajati, potem prideš do točke ko rečeš, da če se bo to nadaljevalo, potem ne želim biti več zraven. Kajti bolelo bi me srce, če bi moj band postal le neko podjetje, ki se nekako ukvarja z glasbenim poslom, oddaljuje pa se od bistva glasbe, to je energije, emocij in občutkov.

MATJAŽ:
Mislim, da se to pri nekaterih bandih, ki redno, skoraj vsako leti izdajajo albume, tudi dogaja.

WALDEMAR:
Seveda tudi to opaziš. Vendar ne želim reči, da če izdajaš albume redno vsako leto, da nimaš pravega odnosa. Nihče recimo ne ve, koliko glasbe delam poleg Grip Inc. vsak dan in tako ne poslušam druge glasbe, ki bi jo takrat lahko. Poanta pa je v tem, da je vse kar delam tisto kar dejansko občutim. Glasbo moraš delati zato, ker jo imaš rad in pa predvsem se moraš brigati zase. Neumno bi bilo, da bi hodil naokoli in recimo drugim glasbenikom razlagal, da ne morejo delati take glasbe, ki jo delajo, da s tem ničesar ne bodo dosegli. Ali pa recimo da bi novinarjem razlagal, da s tem kar delajo, ne bodo ničesar zaslužili. Če bi ljudje delali na tak način potem sem prepričan, da bi najkasneje v pol leta mogoče v glasbenem poslu ostalo največ 20% tistega, kar je trenutno. Vendar danes veliko preveč ljudi vidi glasbeni posel kot nek lahek način, kako priti do denarja. In ti predstavljajo pravo nadlogo ostalim ljudem, ki resnično živijo, ljubijo glasbo in želijo biti del glasbenega dogajanja.

MATJAŽ:
Danes je tudi veliko bandov, ki izkoristijo prvo priložnost, ko se jim pred očmi pojavi denar.

WALDEMAR:
Če imaš srečo in imaš pri tem še vseeno priložnost delati tisto, kar si resnično želiš, potem je vse v redu. Vendar preveč ljudi spreminja svoje prave obraze in se pod krinko publiki pretvarja, v resnici pa so čisto nekaj drugega. Pretvarjajo se, da so nekaj kar globoko v sebi sovražijo in dostikrat je potem tako, da so v resnici oni sami tisto, kar sovražijo. To pa je tisto, česar nikoli nisem maral. To je sranje in velikokrat me močno zjezi, ko poznaš nekatere ljudi, poznaš njihovo osebno mnenje, potem pa se v intervjujih in na odru pretvarjajo in govorijo nekaj čisto nasprotnega. Vedno se obrnejo v tisto smer, v katero piha veter. Pri tem pa šele spoznaš njihov pravi obraz. Potem pa mi pravijo, da to veliko lažje počnejo, kot če bi se začeli ukvarjati s kakšnim drugim poslom. Prav, na koncu ima vsak posameznik prosto izbiro, kateri band mu je všeč, kateri album si bo kupil, katerega ne. Samo publika v resnici ne ve, kaj se dogaja v ozadju, vsi glasbeniki govorijo kako zelo ljubijo svojo glasbo. Vendar pa ko pride do situacije, da s to glasbo ni moč več zaslužiti dosti denarja, potem šele vidiš njihove prave obraze. Veliko manj ljudi potem dejansko ostane v tej glasbi, edino kar zares vedno ostane je glasba sama. Danes pač temu rečemo glasbeni posel, v resnici pa je samo posel z nekaj glasbe.

MATJAŽ:
Lahko od vas pričakujemo kaj nastopov v živo?

WALDEMAR:
Upajmo. Lahko le rečem, da je veliko stvari za prihodnost odvisno od tega, kako bo publika sprejela ta album. Kar nekaj časa nas ni bilo in upajmo, da ljudje vmes niso pozabili na nas. Kot trenutno opažam vsi samo opazujejo, kaj bo storila naša založba. Vsi so pripravljeni narediti nekaj, a šele potem, ko bo prvo potezo napravil nekdo drug. To je kot veriga, ko en člen za seboj potegne ostale in potem ko se ljudje zavejo, da lahko s tem tudi nekaj zaslužijo, potem so vsi takoj pripravljeni nekaj narediti. Seveda je tako, da ko se album uspešno prodaja, je veliko lažje iti na turnejo in planirati vse stvari za prihodnost kot pa v primeru, da je prodaja slabša. In v tem trenutku jaz to vidim kot največji problem pri nas. Občutek imam, da veliko ljudi niti zares ne posluša albuma. Sploh jim ni važno ali je glasba dobra ali ne. Gledajo samo na pozicije na lestvicah in na prodajo. In čeprav je lahko album pravo sranje, a ker se dobro prodaja, je ljudem potem vseeno. V poslu jim je najpomembnejša prodaja albumov in ne njihova kvaliteta. Njim ni pomembno, da imajo album radi, ampak da z njim zaslužijo denar. Za ljudi kot smo mi je to prav žalostno, kajti mi smo pravo nasprotje tega. Vem pa, da je to danes čisto normalno. Nikoli ne bomo imeli velike turneje, če prodaja albuma ne bo temu primerna. Zato moramo počakati, da vidimo, kaj se bo z albumom dogajalo. Zagotovo si ne želimo, da bi šli na turnejo in se ljudem ne bi predstavili na pravi način, kot bi si sami želeli. Zaenkrat lahko rečem le, da upamo na najboljše. Mislim pa, da ko bodo ljudje bolj začeli poslušati ta album, ne pa da se bodo o njem le pogovarjali z drugimi in upoštevali le njihova mnenja in pri tem ne vedeli, kakšen album dejansko je, potem nam bo to sigurno vsaj malo pomagalo. To je najbolj »kicking ass« album he, he.

MATJAŽ:
V zadnjih letih si bil zelo zaposlen kot producent. Ali obstaja kak band, s katerim si še posebej užival pri delu?

WALDEMAR:
Vso moje glasbeno delo temelji na znanju, ki ga imam o glasbi, poleg tega pa se moram z ljudmi s katerimi delam v studiu razumeti, se dobor počutiti v njihovi družbi in razumeti njihovo glasbo. Tako torej mojega dela producenta ne jemljem čisto kot službo, ampak tudi kot velik del svojega privatnega življenja. Pri delu z bandom, s katerim se ne razumem ali mi ni všeč njegova glasba, ne bi bila prisotna ta čustva, ki pa pri meni igrajo zelo pomembno vlogo. V bistvu ti zelo težko povem za en sam band, lahko ti le povem, da sem z vsakim bandom, s katerim sem bil skupaj v studiu, zelo užival. Pri zadnjem Lacuna Coil albumu sem na primer zelo užival. Snemati je bilo zelo zabavno. Glasbeno smo naredili odlično delo, pri tem pa smo se zelo zabavali. To je faktor, na katerega ljudi vedno želim opozoriti. Glasba ni vedno le gledanje na lestvice, poslušanje radia in gledanje, kaj delajo ostali. Glasba je za to, da se v njej uživa, da se lahko sam usedeš in uživaš ob poslušanju. Glasba je nekaj, s čimer se ukvarjaš zato, ker jo imaš rad.

MATJAŽ:
Koliko pa misliš, da se danes na splošno ljudje še zavedajo, kaj je bistvo glasbe?

WALDEMAR:
Veliko ljudi sploh ne ve, kaj to je, vendar mislim, da pred sto leti situacija ni bila dosti drugačna. Danes živimo v drugačnem svetu. Vse je podrejeno potrošnji, kar pred stotimi leti še ni veljalo. Razlika med glasbo in ostalimi stvarmi pa je v tem, da se glasbe ne moreš fizično dotakniti. Tudi pogovarjati se ne moreš o glasbi, pogovarjaš se lahko edino o svojih osebnih občutkih, ki jih doživljaš ob poslušanju glasbe. To bi lahko dobro ponazoril z naslednjim primerom. Recimo, če neko pesem poslušaš ob nepravem času, ti niti slučajno ne bo všeč, v kolikor pa jo slišiš ob nekem drugem trenutku, potem bo to lahko najboljša pesem, kar si jih kdaj slišal. To je ta šarm glasbe. Veliko ljudji pa te stvari tudi izkorišča. Poglejva recimo nekega peka, ki peče kruh. Lahko rečem, da približno vsi pečejo podoben kruh, a če se nekomu zgodi, da nek dan ali dva speče zanič kruh, potem bo verjetno izgubil veliko strank. Kdo pa bo kupoval zanič kruh? V glasbi pa ni tako, da bi vsi znali delati glasbo, več kot 80% jih niti ne ve, kaj glasba sploh je, pa se z njo ukvarjajo. Potem pa na veliko razlagajo razne neumnosti in ljudje jim verjamejo. Večinoma ljudje sami nimajo izoblikovanega mnenja, kaj je dobro in kaj je slabo, samo poslušajo natolcevanja raznih drugih ljudi, ki izkoriščajo glasbo z namenom dobrega zaslužka in jim verjamejo. V tem vidim glavni problem pri glasbi.

MATJAŽ:
Ko na radiu ali televiziji začnejo govoriti kaj je »in«, kaj je moderno, »dobro«, potem mnogi ljudje vzamejo to za »sveto«, četudi jim mogoče ni všeč. Mislijo si, da če pa to na MTVju pravijo, potem je sigurno dobro. Niti ne pomislijo, da pa mogoče temu le ni tako.

WALDEMAR:
Tako je, vendar zato, ker nimajo svojega mnenja, ker se samo prepuščajo smernicam drugih ljudi, da nekdo upravlja z njihovim okusom, potem to ne more biti drugače. Sam moraš pri sebi ugotoviti, kaj ti je res všeč in kaj ne. Podobno je v primeru, ko se ti pokvari avtomobil. Mehanik na servisu ti lahko pove karkoli, da je narobe na tvojem avtomobilu in v primeru, da se ti ne spoznaš na te zadeve, mu boš seveda verjel. Ker enostavno ne veš, kaj je res narobe. Podobno je v glasbi. Preveč ljudi je, ki manipulirajo s poslušalci in jim govori, kaj je dobro, kaj ni, kaj morajo kupiti in kaj ne. Ljudje pa potem namesto da bi se sami prepričali, kaj je dobro in kaj ni, le slepo verjamejo njihovim besedam.

MATJAŽ:
Kaj pa če bi se z glasbo ukvarjali samo ljudje, ki bi podobno razmišljali kot ti?

WALDEMAR:
Lahko, samo potem ne bi zaslužili nobenega denarja, he, he, he. Veš, ko kot glasbenik prideš pred odločitev ali narediti zanič glasbo in pri tem veliko zaslužiti ali pa narediti dobro glasbo in pri tem mogoče celo nič zaslužiti, potem bi se jaz vedno odločil za drugo možnost. Sam sem zelo zadovoljen s tem kar delam in pri svojem delu ne gledam na debelino denarnice. Vzgojen sem bil v duhu, da lahko preživiš, če nimaš veliko, vendar moč in zadovoljstvo, ki ju imaš v sebi, sta najpomembnejši stvari v življenju.