Nightwish

Nightwish so že nekaj let v središču dogajanja na metal sceni. Z vsakim albumom je prišlo več uspehov, nastopov in pritiskov. Century Child, ki je izšel pred dvema letoma, je prinesel prve spremembe, tako glasbene kot tudi v zasedbi, bass in občasne moške vokale je prevzel Marco Hietala. Band si je do naslednjega albuma Once, ki je izšel v začetku junija letos, vzel precej časa, kar pa njihovi glasbi kot tudi uspehu ni prav nič škodovalo. Da so nove pesmi težko pričakovane je pokazala že uspešnost singla Nemo, ki je izšel aprila. Sredi maja sem se o Nightwish in novem albumu pogovarjala z vodjo banda, piscem glasbe in besedil, klaviaturistom Tuomasom Holopainenom.


AJDA:
V kratkem bo izšel novi album Once, single Nemo pa ste že izdali. Kako se počutiš v tem času?

TUOMAS:
Zelo, zelo dobro. Potem, ko smo eno leto delali na pesmih in več kot pol leta snemali v studiu, je super imeti v rokah končni izdelek, ga preposlušati in videti, da so zaenkrat odzivi dobri. To je veliko olajšanje za cel band.

AJDA:
Če primerjaš Once s prejšnjimi albumi, je nekoliko drugačen, trši, bolj progresiven, strukture pesmi so bolj raznolike in močne.

TUOMAS:
Ja. Zame je zelo, zelo pomembno vedno najti neka nova področja kako, kam pelješ svojo glasbo. Mislim, da ni smiselno dvakrat narediti enakega albuma ali enake pesmi, tako da morajo vedno biti kakšni novi elementi. Na tem albumu sta, vsaj zame, najbolj dominantni značilnosti heavy riffi kitar, bassa in bobnov, ki jih prej ni bilo in zelo dominatna uporaba orkestra in zbora. Mešanica teh dveh elementov tako v bistvu tvori osnovo zvoka Once.

AJDA:
Mislim, da orkester in zbor res prispevata k raznolikosti in nekatere pesmi bi lahko delovale tudi kot soundtrack, filmska glasba ali v muzikalu.

TUOMAS:
Oh ja, to je verjetno največji kompliment, ki mi ga lahko daš. Sem namreč velik fan filmske glasbe, to je moja strast v glasbi in od tu tudi prihaja največ mojih vplivov. Tudi pri Nightwish poskušam narediti malo metal soundtrack glasbe in če dobiš tak občutek mi to pove, da mi je uspelo.

AJDA:
Mislim, da ti je, pri nekaterih pesmi si lahko predstavljam, kaj bi se na primer lahko dogajalo.

TUOMAS:
Ok, me veseli, hvala.

AJDA:
Še posebej Ghost Love Score deluje tako.

TUOMAS:
Točno. Mislim, da sta najbolj v stilu filmske glasbe ravno Ghost Love Score, to pove že ime, in Creek Mary’s Blood, meni osebno najljubša.

AJDA:
Creek Mary’s Blood se tematsko navezuje na ameriške Indijance. Zakaj si se odločil za to in kje ste našli pravega indijanskega glasbenika?

TUOMAS:
No, prvi razlog je, da sem nad indijansko kulturo navdušen že od svojega otroštva, velikokrat sem se v gozdu igral Indijance, ki so ubili vse te kavboje. Zelo me fascinirata kultura in zgodovina, tako da sem želel napisati pesem o teh dogajanjih, še posebej o pokolu v poznem 19. stoletju. Mislim, da je to kar so belci naredili Indijancem eden največjih zločinov človeštva… Pesem je nastala iz teh občutkov. Pravega indijanskega glasbenika, to je John Two-Hawks, pa sem našel preko interneta. V Google sem preprosto vpisal “native american musician”, mu poslal e-mail in dobil odgovor že naslednji dan. Napisal je, da absolutno želi sodelovati, tako da je priletel na Finsko za pet dni in odlično opravil svoj delež.

AJDA:
Zanimiva pa je tudi pesem v finščini, Koulema Tekee Taitelijan.

TUOMAS:
O, precej dobra izgovorjava.

AJDA:
Lahko poveš, kaj pomeni naslov?

TUOMAS:
Prevaja se kot Death Creates An Artist. Bolje se sliši v finščini, he, he, he. Je neka malenkost, ki smo jo hoteli preizkusti, kako bi finski jezik zvenel v Nightwish leta 2004 in majhen poklon deželi, iz katere prihajamo.

AJDA:
Lahko mogoče na splošno poveš, o čem govori pesem?

TUOMAS:
Je le ena stran zgodbe v dnevniku mojega življenja. Zelo osebna je.

AJDA:
Zanimivo, da se na koncu sliši le zavijanje vetra, zdi se mi lepo.

TUOMAS:
Ja, tudi meni je všeč. To je bila ideja, ki smo jo dobili zadnji dan v studiu, da morata biti zadnji dve pesmi na nek način povezani, ti dve baladi, ki zaključita album.

AJDA:
Drugače pa je atmosfera na Once precej temačna.

TUOMAS:
Zelo temačna je, tudi jaz tako mislim. Vendar je bil zame osebno Century Child najtemačnejši album, ki smo ga posneli. Bil je res brezupen, skoraj samomorilski na nek način in čeprav ima Once bolj temačne elemente, težje elemente, je v njem še vedno več luči na koncu tunela.

AJDA:
Kako je potekalo snemanje za Once?

TUOMAS:
Dolgo, boleče, neskončna zgodba, vseeno je bilo zelo zabavno. Mislim, da je bilo prvič, da nihče ni doživel živčnega zloma ali znorel za štirimi stenami studia. Snemali smo namreč šest mesecev skoraj vsak dan, razen en teden za Božič. Bilo je veliko dela, pa tudi zelo zabavno.

AJDA:
Orkester pa ste posneli v Londonu.

TUOMAS:
Tako je. V bistvu smo za snemanje albuma uporabili štiri studije, orkester in zbor sta snemala v Londonu.

AJDA:
Zakaj pa ste izbrali Nemo za single?

TUOMAS:
To je bila najlažja odločitev in pesem, ki smo jo naredili. Mislim, album je poln dolgih, zapletenih, čudnih pesmi in za prvi single moraš izbrati nekaj preprostega, kar gre hitro v uho.

AJDA:
Tudi vokalni deli so drugačni, Tarjino petje ni več tako operno, je bolj enostavno, prefinjeno, čutno, še vedno pa ima v pesmih pomembno vlogo. Na nek način je tudi bolj združeno z glasbo.

TUOMAS:
Ja, to sem vedno poskušal narediti, da je njen glas eden od instrumentov. Nočem, da bi zvenel kot album za solo glasbenika ali kaj podobnega. Drugače pa se je po mojem mnenju največja sprememba pri vokalih zgodila že na Century Child, na Once pa se mi zdi, da Tarja spet vnaša nekaj opernega stila petja.

AJDA:
Tudi Marcovo petje je dobro. V nekaterih pesmih njuni dueti delujejo kot kontrast, v nekaterih pa njegovo petje dopolni, podkrepi Tarjine dele. Kako si ti zamsliš te duete, kakšna je njihova funkcija?

TUOMAS:
Glavna je dinamika. V glasbi hočem izraziti kontrast in dinamiko, da ostane vse skupaj zanimivo. In s tem, ko je Marco prišel v band, sem dobil ogromno priložnosti kot pisec besedil, saj mi zdaj ni več treba stalno misliti na to, da bo vse te osebne zadeve, o katerih pišem, odpel ženski glas, pri tem moraš namreč vedno narediti nekaj kompromisov. Zdaj imam torej tega starega in kosmatega tipa, ki poje moje misli in je lažje.

AJDA:
Katera pa je tvoja najljubša pesem?

TUOMAS:
Na tem albumu so vse moji dragoceni otroci, ampak ena pa je vedno najljubša in zame je to Creek Mary’s Blood.

AJDA:
Ti si vodja banda, pišeš glasbo in besedila. Kako ostali člani prispevajo k temu?

TUOMAS:
Pri nas je ključnega pomena proces aranžiranja, tako da veliko časa preživimo na vajah in urejamo pesmi. Tu dela celoten band, ker sam nimam dosti pojma o bobnih, bassu ali kitarah, še posebej pa ne petju, he, he. Tako vsak prispeva svoje ideje, še vedno pa imam jaz glavno besedo pri izbiri, kaj je sprejeto in kaj ne.

AJDA:
Verjetno se ostali s tem strinjajo.

TUOMAS:
Ja, se. Mislim, z mano so zdržali že sedem let, tako da očitno morajo biti zadovoljni, he, he, he.

AJDA:
Že nekaj let ste Nightwish deležni veliko pozornosti, uspeha, pričakovanja fanov so večja. Kako se spopadaš z vsem tem pritiskom glasbenega posla?

TUOMAS:
Res najboljši način je, da o tem ne razmišljaš. Zavestno poskušam te stvari ignorirati in se osredotočiti nase, na band.

AJDA:
Kdaj pa si se zavedel, da Nightwish ni samo povprečen band, ampak da ste neke vrste zvezde?

TUOMAS:
Uf, ne vem za en sam trenutek in ne vem, če smo sploh tam, ker resnično mislim, da je to kar počnemo še vedno precej marginalna glasba. Prvič, ker gre za metal in drugič, ker gre za tako nenavadno kombinacijo, tako da je to vse skupaj nek trenuten pojav in kdo ve, koliko časa bo še trajal, bomo videli.

AJDA:
Se je odnos fanov kaj spremenil z večjim uspehom?

TUOMAS:
Vedno obstajajo fani, ki te spremljajo od začetka in ko postaneš malo bolj uspešen te zapustijo, ker si postal “komercialen in prodal svojo dušo Ameriki” in podobno sranje, neverjetno je. So pa fani, ki vztrajajo z nami. To je stvar posameznega mnenja in vse moramo spoštovati.

AJDA:
Torej ste deležni tudi negativnih odzivov s strani fanov.

TUOMAS:
Ja, seveda, bolj ko si uspešen, več negativnih stvari dobiš. Century Child je bil za veliko ljudi polomija zaradi Tarjinega petja in Marcovega prihoda v band. Zdaj pa na primer, na novih promocijskih fotografijah Tarja nosi kavbojski klobuk, he, he, in o tem na forumu poteka težka debata, da definitivno ciljamo na ameriško tržišče zaradi tega klobuka. Streznite se, prosim.

AJDA:
Poleg tega, da ste eden najuspešnejših metal bandov ste tudi eden najuspešnejših bandov z žensko vokalistko. Zdi se, da je Tarja postala sinonim za Nightwish. Bi lahko obstajali brez nje?

TUOMAS:
Ne, brez nje ne bi mogli obstajati. Zagotovo vem, da bom delal glasbo do smrti, tako močno je to v meni. Vendar če bi Tarja iz takšnega ali drugačnega razloga odšla, bi bilo to konec tega band.

AJDA:
Vsake toliko časa se pojavijo govorice, da bo odšla, je v njih kaj resnice?

TUOMAS:
Ne, popolnoma nobene. Zaupajte mi pri tem, prosim.

AJDA:
Ok. Kaj pa misliš na splošno o ženskah v metalu?

TUOMAS:
Mislim, da se zadnjih nekaj let dogaja vzpon bandov s pevkami, velik primer so Evanesence, After Forever, Epica, Edenbridge in vsi ti bandi, nekaj se dogaja. Vendar so ženske že dolgo v metalu, od osemdesetih let, na primer Warlock in Lita Ford, tako da ni nič posebnega, vendar je res kul.

AJDA:
To te sprašujem zaradi stereotipa, da je metal samo za moške…

TUOMAS:
Kosmate moške z dolgimi lasmi… Mogoče je bilo tako včasih, vsaj bolj kot zdaj, vendar vsak išče svoje področje in prihajajo tudi ženske. To je res kul.

AJDA:
Poleg Nightwish zdaj igraš tudi v bandu For My Pain. Zakaj si se odločil še za to?

TUOMAS:
To je kot neke vrste terapevtski projekt z mojimi prijatelji. Da mi izgovor, da grem vsake toliko časa na Laponsko in igram ter grem na pijačo z njimi, samo za zabavo. To je res samo projekt, ne bomo igrali koncertov, samo posneli nekaj albumov in se pri tem zabavali, to je bistvo.

AJDA:
Kdaj pa boste kaj izdali?

TUOMAS:
Ravno smo posneli tri nove pesmi, ki bodo izšle čez približno dva tedna, naslov singla pa je Killing Romance.

AJDA:
Glasba predstavlja velik del tvojega življenja, ti ostane še kaj časa za druge stvari?

TUOMAS:
No, eventuelno ja, vendar so ti dnevi zelo hektični in stoodstotno se ukvarjam samo z Nightwish.

AJDA:
Imaš kakšne posebne hobije?

TUOMAS:
Rad grem na izlete, kadar imam priložnost, samo z nahrbtnikom po gozdovih, še posebej po Laponski. To moram narediti vsaj enkrat letno, je neke vrste tradicija. Rad imam filme in branje, vse te osnovne stvari, sem pa tudi Walt Disney zbiralec. Zbiram vse te stripe, knjige, različne predmete, to je moj najljubši hobi.

AJDA:
Čez nekaj dni boste v domačem mestu Kitee odigrali prvi koncert za nov album. Za to imate pripravljen poseben merchandise, na primer Nightwish pivo. Kako ste se spomnili tega?

TUOMAS:
He, he. V bistvu ne vem, kdo se je tega spomnil, ker sam nisem ravno velik pivec piva. Je pa kul, ker je to zelo velik dogodek za naše mesto, v katerem živi 10.000 ljudi, od drugod pa jih bo prišlo še 5.000. Zdi se, da je celo mesto trenutno malo nemirno. Hoteli smo se spomniti nekaj posebnega, tako da imamo Nightwish pivo in Nightwish poštno znamko, ki jo bo možno dobiti samo tisti dan ter še nekaj drobnih stvari, tako da bo to lep dogodek.

AJDA:
Boste tudi na odru naredili kaj posebnega?

TUOMAS:
Imeli bomo največjo pirotehniko do sedaj, upam, da hokejska dvorana ne bo eksplodirala. Veliko bo ognja, velikih, bombastičnih vizualnih stvari.

AJDA:
Imate že načrte za turnejo?

TUOMAS:
Načrtujemo, da bomo za ta album nastopali do konca leta 2005. V krajših obdobjih, trajalo bo približno leto in pol. Poleti bomo nastopili na nekaterih festivalih v Evropi, potem pa bodo do Božiča sledile turneje po ZDA, Evropi in Južni Ameriki.

AJDA:
Ok, mislim, da je to vse. Bi za konec povedal še kaj fanom v Sloveniji?

TUOMAS:
Slovenija, ja, od tam dobivam ogromno e-mailov, sem res presenenčen. Pogovarjal sem se z managerjem, če je kakšna možnost za koncert in rekel je ja, vendar šele naslednje leto. Tako da upam, da bomo lahko prišli takrat.