Vision Divine

Na veliko presenečenje je eden najbolj znanih italijanskih kitaristov Olaf Thorsen pred časom zapustil znane italijanske power metalce Labyrinth in se v celoti posvetil svojemu drugemu bandu Vision Divine. Po predhodniku Send Me An Angel se je postava v bandu dodobra premešala, najbolj opazna pa je sprememba na vokalu, kjer je Fabia Lioneja zamenjal neznani Michele Luppi. Band je aprila 2004 izdal svoj tretji, prvi konceptualni album Stream Of Consciousness. Pred njegovim izidom sem se pogovarjal z Olafom.


MATJAŽ:
Pozdravljen, kako si?

OLAF:
Živjo, delovno. Jutri imamo koncert, ki se bo v živo prenašal po televiziji in včeraj sem moral iti pogledat, kako se stvari pripravljajo. Veliko vadimo, začenjajo se koncerti, jutrišnjega bodo celo prenašali v živo na rock TV programu. Gre za satelitski program.

MATJAŽ:
To bo vaš prvi koncert za nov album?

OLAF:
Ja in zato se nanj še toliko bolj pripravljamo. Poleg tega, da nas bodo prenašali v živo gre tudi za prvi koncert z novo zasedbo, zato nam je veliko do tega, da koncert uspe. Včeraj pa je nekaj zbolela še moja mama, zato sem imel pravo norišnico.

MATJAŽ:
Tudi turneja se počasi približuje.

OLAF:
Ja, v bistvu se začne kar z jutrišnjim koncertom v Rimu, potem pa gremo naslednji vikend v Firenze in kasneje po celi Italiji, v Milano in ostala velika mesta. Pred nami je trenutno zelo pomembno obdobje.

MATJAŽ:
Kaj pa ostale evropske države?

OLAF:
Za tujino smo se odločili, da nekaj časa še počakamo, da vidimo, kako se bodo stvari odvijale z novim albumom. Odzivi iz tujine so bili do sedaj zelo dobri. Če bi kaj načrtovali že za sedaj, potem bi vse baziralo na našem preteklem delu s prvima dvema albumoma. Dogovarjamo pa se že za nekatere koncerte v Južni Ameriki. Malo bomo še počakali, potem pa se bomo odločili.

MATJAŽ:
Stream Of Consciusness je vaš prvi konceptualni album. Italijanski bandi zelo radi snemate konceptualne albume, a ta se mi zdi drugačen od ostalih.

OLAF:
Hvala, he, he. Zgodba je podobna stvarem, o katerih sem do sedaj že pisal pri Vision Divine. Naša besedila so se vedno gibala v tej smeri in to je nekaj, kar želimo obdržati kot neko identiteto banda.

MATJAŽ:
Lahko malo opišeš zgodbo?

OLAF:
Ne govori o zmajih, palčkih, vojnah, ne o seksu, drogah in rock & rollu, he, he. Gre za zgodbo o običajnem človeku, kot smo mi vsi. V glavi se mu pojavlja veliko vprašanje, sprašuje se, kaj je bistvo njegovega življenja. Ali obstaja še kaj po koncu življenja, ali je s smrtjo vsega konec. Mislim, da vsak posameznik kdaj pri sebi pomisli, da je to eno pomembnejših vprašanj: Kaj je bistvo življenja? Moški, o katerem pišem v tem albumi, je s tem vprašanjem bolj obseden kot običajni ljudje. Obsedenost ga pripelje tako daleč, da želi napraviti samomor, ker misli, da bo s tem dobil odgovor na vprašnje, kaj se dogaja v posmrtnem življenju. To se mu ne posreči in pri poskusu samomora pade v komo, v komi pa dobi priložnost, da se sreča s svojim angelom varuhom. Ta mu da odgovore na vsa vprašanja, ki jih je tako obsedeno iskal. Človeku tudi svetuje, da stvari, ki jih bo od njega izvedel, niso namenjene vsem ljudem, da jih zvedo. Zvedel bo vse, vendar ko se bo vrnil v normalno življenje ne bo razumel, zakaj teh stvari ljudje ne smejo izvedeti v normalnem življenju. V bistvu ima človek v tem potovanju možnost doseči točko, v kateri bo videl resnico, ki je prekrita očem boga. Ko se potem vrne se zave, da stvari, odgovori, resnica o pomenu njegovega življenja presegajo mišljenje navadnega človeka, ne more jih zadržati pri sebi, z besedami pa jih tudi ne zna opisati drugim ljudem. Na koncu ga vse to pripelje v norost.

MATJAŽ:
Kje pa si iskal inspiracijo za tako zgodbo?

OLAF:
Začel sem čisto pri svojem osebnem občutku. Seveda nisem želel napisati nečesa osebnega. Se opravičujem, a pojma nimam, kaj bi lahko bila skrivnost našega življenja, he, he. A izhajal sem iz osebnega mišljenja in naprej razvijal ob predpostavki, kaj bi se lahko zgodilo, če bi človek imel priložnost dobiti odgovor na to vprašanje. Osebno tudi mislim, da bi se mi zmešalo, če bi se mi kaj takega zgodilo.

MATJAŽ:
Kot si že sam rekel na začetku, imate novo zasedbo z novim pevcem. Povej, zakaj je odšel Fabio Lione (Rhapsody pevec, op. av.)?

OLAF:
S Fabiom smo še vedno zelo dobri prijatelji. Razlog zakaj je moral oditi pa je preprosto in žal povezan s poslovnimi zadevami. Z Rhapsody je podpisal pogodbo z novim managementom. In ta novi manager se je naenkrat odločil, da je problem, če Fabio poje še tudi pri Vision Divine. Tri leta je bil Fabio z nami, pa je bilo vse v redu. Ne glede na to koliko sem se trudil razložiti, ne glede na rešitve, ki sem jih predlagal, je na koncu ostala le ena možnost, da bi Fabio ostal pri Vision Divine. Tudi mi bi morali podpisati z istim managementom kot Rhapsody, s čimer pa niti najmanj nisem bil zadovoljen. To bi namreč pomenilo, da bi Vision Divine igrali neko podrejeno vlogo. Vedno bi bili na prvem mestu Rhapsody in šele potem, ko bi ostalo kaj časa, bi tudi Vision Divine imeli možnost kaj narediti. Seveda pa jaz želim, da je Vision Divine pravi band, ki ima na razpolago toliko časa kolikor si ga želi, da nimamo nobenih poslovnih obvez in da je band prioriteta vsem v njem. Tako je bilo očitno, da skupaj s Fabiom nismo mogli nadaljevati.

MATJAŽ:
Managerjevo gesto bi tako lahko nekako povezali s tvojo izjavo, da ne maraš hinavščine v glasbeni industriji?

OLAF:
He, he. Če je Fabio podpisal pogodbo z novim managementom, je meni vseeno. Seveda o tem nisem bil obveščen, ker Rhapsody se mene ne tičejo in mi je vseeno, kaj počnejo. Potem pa mi je Fabio povedal, da je podpisal in vprašal sem ga, če pogodba vključuje tudi delo z Vision Divine. Dejal je, da ne, vendar pa da je govoril z managerjem o teh stvareh in da naj me ne skrbi, ker Vision Divine ne bodo motili njegovega dela z Rhapsody. Seveda potem ni bilo tako. Fabio je naredil napako, ker je preveč zaupal ljudem in seveda se manager ni držal obljub, ki mu jih je dal, veljalo je samo tisto, kar je bilo podpisano na papirju. To je tisto, kar sovražim pri poslu. Sam sem še vedno človek, ki verjame na besedo. Če nekomu nekaj obljubim, potem mu ne rabim še napisati na papir. Ja, vem, kako posel poteka, a moje osebno razmišljanje ni takšno.

MATJAŽ:
Heavy metal je danes velik posel.

OLAF:
Mislim, da je heavy metal veliko večji posel, kot si ljudje lahko predstavljajo.

MATJAŽ:
Potem si dobil novega pevca. Michele Luppi je čisto neznano ime za nas.

OLAF:
Ne skrbi, čisto neznan je tudi vsem tukaj, he, he. Z njim sem bil v kontaktu že kar nekaj let. Takrat naj bi odigral nekaj kitar za album, ki ga je snemal. Šlo je za hard rock album. A zaradi svojih obveznosti potem nisem imel časa, preveč sem bil zaposlen. A vseskozi sva ostajala v stikih in vedno sva si obljubljala, da bova nekoč že nekaj posnela skupaj. Nikoli pa si nisem predstavljal, da bo postal pevec pri Vision Divine, he, he. Mislim pa, da je zelo talentiran, poje odlično in zato sem vesel, da je dobil priložnosti peti v takšnem bandu.

MATJAŽ:
Mislim, da nima tistega tipičnega italijanskega naglasa, ki ga ponavadi imajo italijanski pevci.

OLAF:
Ja, to so opazili že mnogi, ki so ga slišali peti.

MATJAŽ:
Dolga leta si igral tudi pri Labyrinth, bil si celo ustanovni član tega banda. Nekako je bil to tvoj band in potem si ga na veliko presenečenje zapustil.

OLAF:
Ja, za vse je bilo presenečenje. V Italiji so me takoj kontaktirale vse možne revije in me spraševale za vzrok, za razlago mojega odhoda. Vendar ko se nekdo po več kot desetih letih odloči oditi iz banda, potem si lahko predstavljaš, da je moralo biti v ozadju nekaj osebnega. Nisem imel interesa začeti z neko otroško limonado. Imel sem svoje razloge in mislim, da sama glasba sedaj pove vse. Če poslušaš zadnji Labyrinth album in novega Vision Divine, potem lahko zaznaš čisto drugačen pristop k glasbi. Mislim, da to dovolj nazorno pokaže, zakaj sem zapustil Labyrinth.

MATJAŽ:
Preseneča me podatek, da si z igranjem kitare začel pri dvajsetih letih. Sedaj pa si že nekaj časa eden najboljših italijanskih kitaristov.

OLAF:
Dejstvo je, da sem v času, ko sem začenjal igrati na kitaro pri devetnajstih, že bil sposoben pisati in brati glasbo. In sicer zaradi šole, ki sem jo takrat obiskoval. Ne vem, kaj naj rečem, a igrati sem res začel pozno. Mnogi mi niti ne verjamejo, a je čisto res. Razlog, zakaj danes igram tako kot igram pa tiči v mnogih urah, ki sem jih porabil za učenje igranja tega instrumenta. Spomnim se, da sem igral tudi po dvanajst ur dnevno he, he. V prvem obdobju sem se gibal med različnimi stili. Čisto na začetku je bila moja glasba povezana z bandi kot so Kreator, Testament, Slayer, Anthrax, zelo thrasherske zadeve torej. V tej smeri so se gibali tudi Labyrinth začetki. Seveda sem sčasoma, še posebej zahvaljujoč Yngwie Malmsteenu začel spoznavati, da so stvari lahko tudi melodične. Potem sem se bolj domače počutil v melodijah, dale so mi več zadovoljstva, še posebej potem ko sem spoznal mladega Fabia Lioneja. Ob njegovem vokalu je bilo nemogoče, da se ne bi zanimal za melodiko. Od takrat dalje sem se čisto posvetil takšni glasbi. Poleg tega so bili moji največji vplivi bandi kot Fates Warning in Toxic z albumom ThinkThis. V tem bandu je igral kitarist z imenom Josh, ki me je fasciniral. Bil je fenomenalen in potem sem se še bolj zavzeto začel učiti vsak dan, vadil sem solaže, tehniko.

MATJAŽ:
Sedaj si že postal tudi vzor drugim, mlajšim kitaristov. Na primer vašemu kitarist Fredericu.

OLAF:
Ko sem se končno odločil, da bomo v band vzeli še enega kitarista, smo začeli z avdicijami in preizkusili kar nekaj ljudi. Nekateri so mi želeli le pokazati, kako hitro znajo igrati, kako znajo solirati, da so lahko hitri tako kot jaz. Demonstrirati so želeli kako dobri so. Razumem jih, vendar so bile moje želje usmerjene drugam. Potreboval sem dobrega kitarista, ki se ni vedel, kot da bi že bil neka rock zvezda. Nekoga, ki je vedel, da se mora določene stvari še naučiti, kot se jih v bistvu moramo še vsi v bandu. Potem pa je na našo vajo prišel ta fant v T-shirtu z mojo sliko he, he. S seboj je prinesel vse albume, na katerih sem igral in takoj mi jih je dal za podpisati, he, he. Vprašal sem ga, kaj želi odigrati in odgovoril mi je, da ni važno, karkoli od mojih stvari bi bilo ok, da zna na pamet odigrati vse moje stvari. Torej, ko smo ga prvič preizkusili, je bil že pripravljen za igranje koncerta z nami, he, he. Sprva je bil njegov odnos zelo boječ, tipičen odnos fana je imel, ki igra skupaj s svojim vzornikom. Meni pa je bilo zelo smešno, kajti nikoli se nisem počutil kot Yngwie Malmsteen ali kak podoben kitarski heroj. Kar nekaj časa sem mu govoril, da naj se ne vede tako. No, sedaj se že počuti zelo udobno in moram reči, da je zelo dober kitarist.

MATJAŽ:
Je pa tudi najmlajši v bandu.

OLAF:
Absolutno, rojen je leta 1981. Najmlajši je že, vendar je pa tudi edini, ki je že postal oče v bandu, he, he. Je najmlajši, a prvi se je odločil za tako pomemben korak, he, he.

MATJAŽ:
Povej mi še kaj o italijanski sceni. Kakšno je tvoje mnenje?

OLAF:
Kaj ti naj rečem? Zame je to čudno vprašanje, ker sem sam del italijanske scene. Karkoli rečem, se lahko narobe interpretira, he, he. No, vseeno lahko povem, da je sedaj situacija veliko lažja kot je bila v časih, ko sem začenjal z Labyrinth. Z založbo lahko podpišeš in izdaš album še preden sploh posnameš demo posnetke. V mojih začetnih letih smo imeli kasete, niti še ne CD-jev in te kasete smo pošiljali založbam. Dve ali tri so takrat bile in večinoma niso kazale nobenega zanimanja, kajti že tako ali tako se izdajale preveč albumov. To pa je bilo takrat deset na leto, he, he. Z leti se je situacija spremenila, nastajale so nove založbe in vse več bandov je lahko začelo izdajati albume. Vendar je danes to postal velik posel in stvar po eni strani sploh ni več tako enostavna, posebno za mlade bande ne. Založbe nimajo interesa najti mladih bandov in investirati denarja ter časa vanje. Ne želijo več čakati na bande, da bi zrasli. Sedaj moraš takoj na začetku narediti svoj najboljši album, ga dobro prodati, drugače te založbe odpustijo. To mladim bandom nikakor ni v pomoč. V bistvu pa zadnja leta v Italiji opažam tudi to, da veliko bandov igra zelo podobno med seboj in vse to smo v preteklosti že slišali pri drugih bandih. Vsi igrajo res hitro, poudarek je na melodijah, v ozadju je nekaj simfoničnega. Vsi so si preveč podobni med seboj in to je tudi težava pri mladih bandih. No, mi imamo pogodbo, vendar pa je za novejše bande situacija sedaj kar težka.

MATJAŽ:
Sedaj ste podpisali z Metal Blade in mislim, da to je še ena izmed tistih založb, ki daje mlajšim bandom možnosti in je z njimi pripravljena na dolgoletno sodelovanje.

OLAF:
Ja, prav imaš. Za nov album smo iskali založbo in pri tem smo dobili tudi ponudbo od Metal Blade. Za nas je to bila daleč najboljša ponudba in verjetno smo jo dobili tudi zaradi mojega preteklega sodelovanja z Labyrinth in Metal Blade. Prva dva albuma sta izšla pri tej založbi in Labyrinth ne bi nikoli postali kar smo, če ne bi imeli podpore, ki nam jo je nudila ta založba. Bil sem zelo počaščen, ko so mi ponudili sodelovanje in zgleda, da niso pozabili dobrih odnosov, ki smo jih imeli v preteklosti. Prepričan sem, da bodo tudi za Vision Divine odlično opravljali svoje delo.