Requiem

Requiem so eden izmed opaznejših bandov domačega hard rocka/heavy metala. Z novo ploščo Zadnja molitev se vračajo v nekoliko spremenjeni postavi in s tršo glasbo, kot je kdajkoli bila v njihovi zgodovini. O dogodkih, ki zadevajo Requiem v preteklosti in prihodnosti sva govorila z njihovim kitaristom in piscem glasbe, Markom Slokarjem.


MATIJA:
Kot vem imate pripravljeno novo ploščo Zadnja molitev. Kako je potekalo snemanje, kda plošča izide?

MARKO:
Album smo posneli v studiu Krajnik v Škofji Loki. Za produkcijo smo poskrbeli v okviru banda, tako kot za 12 avtorskih komadov, od katerih sta dva, torej intro in outro instrumentala. Teh dveh komadov na promo CD-ju ni, bosta pa na finalni izdaji. Izid je predviden za 16. januar, pred tem pa bomo v decembru ploščo dali v predprodajo v eno od ljubljanskih glasbenih trgovin, skušali pa jo bomo prodajati tudi preko interneta. Cena bo v predprodaji nekoliko nižja, to pa zato, da album najprej pride do tistega folka, ki za to živi.

MATIJA:
Kaj pa naslov – ima Zadnja molitev kak globlji pomen?

MARKO:
Ima nek globlji pomen – po dveh čudnih albumih, kakršna smo naredili, sem izgubil vso voljo do dela. Namesto da bi nam šlo čedalje bolje, nam je šlo vedno slabše. Dogajale so se stvari, katerih nisem hotel, moral sem se prilagajati – osebju v bandu in siljenju v čudne odločitve. Zadnja molitev je zaradi tega, ker če ta album “ne rata”, bom “zaprl štacuno”, ne grem se več! Sem brez denarja in enostavno ne bom mogel več. Če s tako ekipo človek ne naredi nekaj dobrega, potem veš, kaj lahko pričakuješ čez pet let – nič.

MATIJA:
Kaj pomeni zate, da album uspe?

MARKO:
Ne gre toliko za prodajo plošč, gre za to, da enkrat naredimo svojo turnejo. Tako, kot bi morala biti: ne po majhnih placih, ampak po dvoranah, v kratkem obdobju. To, da je dvorana polna, to je zame uspeh. Ali se album prodaja ali ne, to v današnjih časih niti ni tako važno, saj je do materiala enostavno priti, ga skopirati. Ne računam na kakšno veliko prodajo, gre se mi za to, da bodo koncerti dobro obiskani in da nas bo folk sprejel kot band.

MATIJA:
Besedila komadov na novi plošči so spet kombinirana, v slovenščini in angleščini.

MARKO:
To je pri Requiem že kar tradicija. Album smo delali dve leti in proti koncu, ko je bilo že vse posneto, sem ugotovil, da bi bilo morda bolje če bi bil v angleščini cel album. V primeru, da bomo z delom nadaljevali, v kar sem skoraj prepričan, bo naslednja plošča garantirano cela v angleščini.

MATIJA:
S tem morda merite na tujino?

MARKO:
Ne, s tem sem sam že razčistil. Vem, kako je uspeti v tujini: vložiti moraš veliko denarja, biti zunaj, delati zunaj... Mislim, da smo za to že malo prestari. Tudi če bi bila glasba založbam všeč, bi, ko bi nas videli, rekli: “Pojdite domov.” Določene stvari lažje pišem v angleščini. Slovenija nima kakšne velike tradicije v metalu, v hard rocku. Tako je tudi z besedili – določenih tem ne moreš obdelati tako, da se tudi sliši dobro. Da ne izpade preveč kmečko, če povem po domače. Zdi se mi, da angleščina tej glasbi bolj paše in celo Slovenci včasih angleška besedila bolje razumejo kot slovenska.

MATIJA:
Bi se strinjal, če za novi album rečem, da ste se iz mlačnih vod spet vrnili k tršim stvarem?

MARKO:
Ja, recimo. In to prav zaradi tega, kar sem omenil že prej. Prejšnja ekipa mi ni dovoljevala delati tistega, kar sem imel v glavi. Vedno sem si želel delati take albume, kot je Zadnja molitev, čeprav bi tega lahko dodelali še bolje. Ko v ekipo dobiš novega člana, ki začne pisati, ki je sposoben to početi, se morata kot avtorja spoznati. Ker smo se sedaj dobro spoznali, bomo v prihodnje še lažje in bolje delali. Novi album je podoben temu, kar sem si vedno želel.

MATIJA:
Ker se je zasedba spreminjala me zanima, kdo je sedaj v bandu?

MARKO:
Sergej Škofljanec je pevec, pa tudi klaviaturist in kitarist. Je multiinstrumentalist, aranžer in po novem tudi producent. On je pravi glasbenik. V bandu je še Giovanni Kavaš na bassu. On je igral pri Lenih kosteh, legendarnem bandu iz Jarš. Za bobni je Damjan Brezovec, ki je igral pri Junakih nočne kronike, Teški industriji… Je profesionalec od šestnajstega leta. Na kitari je poleg mene Marc Kavaš, ki je za nekaj časa prenehal, ravno včeraj pa smo se dogovorili, da se bo vrnil v band. To je izpadlo kot nek reunion. Ko sem začutil, da se povezanost v bandu krha, nam je Marc res manjkal, zato smo se še enkrat pogovorili. V band se bo vrnil, takoj zatem smo se ga včeraj na vaji napili. To je bil praznik!

MATIJA:
Kaj vse se je v Requiem spremenilo, od začetka pa do danes?

MARKO:
V devetih letih človek marsikaj doživi, poje veliko dreka, to te spreminja. Odnosi v bandu so bili na začetku ravno takšni, kot so danes, čeprav so se člani menjavali. Glede načina razmišljanja in igranja pa smo naredili velik preskok. Tudi zaradi prej omenjenih stvari – če določenih stvari, ki si jih zamisliš, v bandu ne moreš izpeljati, te frustrirajo, zapirajo, razmišljaš čedalje ožje. Zato so tudi izdelki taki, kot so sledili. Ko pa imaš možnost, da se lahko odpreš, se moraš tega najprej naučiti. Tudi zato ta album ni tisto, česar smo mi sposobni, je pa že zelo blizu.

MATIJA:
Kakšne se ti zdijo možnosti za metal v Sloveniji v današnjem času?

MARKO:
Če zdaj ni čas za to, potem ne bo nikoli. Ko smo mi začenjali z Requiem, se je pojavil techno. To je bila totalna mentalna katastrofa, ki se je zgodila v glasbi. Ogromno ljudi je kar naenkrat presedlalo z, recimo Gunsov na techno, kar mi nikakor ni šlo skupaj. Proti nam so se obrnili tudi mediji, ni bilo več LP-jev, nisi mogel narediti ničesar. Sedaj imamo internet, svet je manjši, lažje je priti do informacij. Lažje je ljudem vsiliti svoje mnenje, kar je pri metalu in hard rocku pomembno. Poslušati ga moraš s srcem in z glavo, to ni glasba, ki gre “mimo”, ki jo imaš za ples… Mislim, da je sedaj prišel pravi čas. Kdor ima kaj pokazati, bo to lahko pokazal in tudi dobil temu primeren feedback.

MATIJA:
Pa spremljaš kaj mlajše slovenske bande?

MARKO:
Spremljam. Omenil bi Metalsteel, za katere sem napisal dva komada. Bili so mi zelo všeč in so mi tudi sedaj, že zaradi tega, ker pri teh letih igrajo metal, to nekaj pomeni. Vemo, da pri dvanajstih, trinajstih letih, kolikor so bili stari Metalsteel ob svojem začetku, mularija posluša čisto nekaj drugega. Zaradi tega so mi ful všeč, sklenil sem jim pomagati kolikor se bo dalo, zrihtal sem jim založbo, tako da bodo konec tedna na novo posneli tri komade. Snemanje bodo končali konec marca, aprila in tako prišli do svojega prvenca. Z nami pa bodo odšli tudi na turnejo.

MATIJA:
Še kakšen band poleg njih, ki se ti zdi dober in vreden omembe?

MARKO:
Omenim lahko veliko slovenskih bandov. Veliko je novih, za katere vem, da obstajajo. Mnogih še nisem slišal, pa bi jih rad, vendar ne vem, kako priti to njih. Death metal me ne zanima, nikoli me ni, saj sem vedno poslušal bolj sredinski metal, power, doom… Zdi se mi, da tega kljub vsemu v Sloveniji manjka, je dovolj prostora za take bande, ni jih še, vendar bodo prišli. Slišal sem za band Fetisha, za Noctiferio, Sabaium že poznam od prej, Sarcasm, Prospect… Veliko je bandov v Sloveniji, želel bi pa, da se tudi sredinska struja začne vračati, da ni samo death in black metal. Verjamem, da je veliko ljudi, ki znajo to delati, zato če ima kdo power, true metal, hard rock band, naj se javi in poskušal mu bom pomagati.

MATIJA:
Vrniva se k vaši turneji. So že znane kakšne podrobnosti?

MARKO:
Zaenkrat je načrtovana za konec marca in začetek aprila. Igrali bi v 10 do 12 dvoranah v Sloveniji, nato bi imeli nekaj mesecev premora, poleti pa bi igrali po odprtih prostorih. Zaključili bi v Ljubljani, za zadnje nastope pa bi pripeljali tudi kakšne goste. Tak je načrt, natančnejših datumov pa ne morem povedati, ker je vse skupaj odvisno tudi od tega, kako se bomo prebili.

MATIJA:
Kaj pa klubski nastopi?

MARKO:
Zaenkrat tega nimamo v načrtu. Devet let že igram po klubih in počasi imam tega zadosti. Ne vem zakaj ne bi mogel en hard rock band tega zastaviti bolj na široko. Je pa odvisno od tega, kako se bomo promovirali in kako bo folk sprejel glasbo. Od tega je veliko odvisno.

MATIJA:
Za kateri komad boste posneli video? Imam namreč različne informacije…

MARKO:
Seveda, saj smo zaradi spleta okoliščin tudi dajali različne informacije. Zadnja potrjena informacija je, da delamo spot za Mr. Twister. To je komad v angleščini, govori pa o pedofiliji. Delati bomo začeli naslednji teden, delno bo posnet v gledališču, na filmski trak, delno pa bomo uporabili zunanje posnetke po sistemu skrite kamere. Radi bi naredili dober spot, da ga bo veselje gledati in poslušati.

MATIJA:
Katere bande pa najraje poslušaš?

MARKO:
Bom šel kar po vrsti: Ronnie James Dio, Rainbow, Deep Purple, Crimson Glory, začetki Queensryche, torej do Operation Mindcrime in Empire. Blazno všeč mi je Roger Waters, ker je tak paranoik. Toliko je odbit, da se najdem v njem. Sem fan Pomaranče, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, so oni prodrli in od takrat so mi všeč. Všeč so mi Sonata Arctica, čeprav se drugi album preveč ponavlja, komadi so si zelo podobni. Nad njim sem bil rahlo razočaran, prvi pa se mi zdi fenomenalen. Novega metala niti ne poznam dobro.

MATIJA:
Je kakšen od tvojih bandov vplival nate do te mere, da si potem hotel zaigrati, narediti kaj preveč podobnega?

MARKO:
Ne…

MATIJA:
Si nikoli nisi rekel: “To je pa nečemu preveč podobno, to moram spremeniti”?

MARKO:
Aha, to se mi pa redno dogaja. Naredil sem veliko stvari, za katere so mi potem ostali povedali, da so zelo podobne kakšnemu drugemu bandu. Jaz o tem nisem imel pojma, ampak sem spremenil take dele. Ko začneš sklepati neke kompromise, veš, da si glasbo zasral. Najboljše je, da gre vse ven iz tebe, saj imamo v podzavesti vse komade, katere smo kdajkoli slišali. Ko pišeš glasbo, nevede črpaš tudi te vplive. Tudi kitara ima toliko in toliko prečk in strun, več kot toliko se ne da narediti. Določene zakonitosti so, vemo, kateri so kvintni krogi. Iz določenih tirov se ne da iti, neke fraze se bodo ponavljale vedno, pri vseh bandih. Pri delu za zadnjo ploščo me ni zanimalo, ali je to čemu podobno ali ni, iz sebe sem dal tisto, kar sem dal. S tem se nisem obremenjeval in nisem nič korigiral. Namerno pa nikoli nisem kradel, ker to preziram.

MATIJA:
Torej daš pri pisanju prednost občutkom pred razumom.

MARKO:
Mislim, da je to pri glasbi najbolj važno. Govorim o ustvarjanju, če bi delal industrijsko, po naročilu, bi delal drugače. Tam bi delal striktno razumsko in naredil nekaj, kar je podobno nečemu, kar že obstaja. Vemo pa, da se take stvari ne obnesejo. Ko človek sliši glasbo, jo začuti ali ne, in če jo začuti pomeni, da je bila delana podzavestno.

MATIJA:
Bi za konec še kaj dodal?

MARKO:
Upam, da bodo stvari tekle tako, kot smo si zamislili, da bo metal scena še bolj živa, da bo folk dojel, da je to glasba, ne nekaj za pojest. Long live metal!