Meliah Rage

Po nekaj letih zatišja so se ameriški thrasherji Meliah Rage letos odločili izdati album Unfinished Business, ki so ga posneli že pred desetletjem in nikoli izdali. No, vsaj uradno, najzvestejši fani so ga vseeno že imeli priložnost dobiti. Vendar se s tem Bostončani ne bodo zadovoljili in za naslednje letože obljubljajo prvi navadni studijski izdelek po Death Valley Dreams albumu. Kaj več o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti banda je povedal njihov kitarist Anthony Nichols.


MATJAŽ:
Dolgo časa ni bilo slišati ničesar o Meliah Rage. Kaj je vzrok, da ste si po Death Valley Dream (1996) vzeli tako dolg odmor?

ANTHONY:
V pripravo Death Valley Dream albuma smo vložili veliko časa in energije. Ko smo ga naredili smo bili mnenja, da je to naša najboljša plošča do tedaj. Njena prodaja pa je bila manjša od pričakovane in tudi malo bandov je takrat igralo glasbo kot mi. Po odigranih 15 koncertih smo šli narazen in se začeli ukvarjati z raznimi stranskimi projekti, kar smo naredili že po Solitary Solitude albumu. Lani pa so pri Sony ponovno izdali naše prve tri albume in celotna stvar v metalu se je obrnila na bolje, tako da smo dvignili naše riti in začeli pripravljati izdajo Unfinished Business, demo posnetkov iz leta 1992/93 in pisati material za novo ploščo, ki bo izšla v letu 2003.

MATJAŽ:
Ta čas ste se torej ukvarjali s stranskimi projekti?

ANTHONY:
Nekateri od nas so se ukvarjali s stranskimi projekti, nekateri so se poročili in počeli stvari, ki jih ne moreš, če se neprestano ukvarjaš z glasbo.

MATJAŽ:
Kaj je glavni razlog, da ste prišli nazaj?

ANTHONY:
Glavni razlog za povratek je v tem, da zelo radi igramo in snemamo plošče. Zgleda, da je za nas dobro, če si za posamezno ploščo vzamemo več časa. Mislim, da nam zaradi tega uspe delati jezne plošče namesto bolj anticipiranih.

MATJAŽ:
Zdaj torej izdajate Unfinished Business album. Lahko poveš, kaj se je dogajalo z njim. Nekateri naši bralci ga namreč že poznajo.

ANTHONY:
Unfinished Business je album demo posnetkov, ki so bili posneti leta 1992 in 1993, ko je pri nas bobnal še Sully Erna (sedaj pri Godsmack). Demo smo pošiljali naokoli po založbah, kajti z Epic Records nam je pogodba potekla. Upali smo na veliko založbo, a v enem letu nam ni uspelo dobiti založbe, ki bi si jo želeli. Zdaj ko je Sully postal zelo popularen, se je ponovno veliko začelo govoriti o teh posnetkih. Poklicali so nas s Screaming Ferret Wrecords in rekli, da želijo izdati posnetke kot album, na kar smo pristali. To pa nas je pripeljalo do tega, da smo začeli s pisanjem nove plošče, ki bo izšla naslednje poletje.

MATJAŽ:
Ker niste dobili velike založbe, ste kar pozabili na posnetke?

ANTHONY:
Ja, leta 1993, potem ko nismo dobili željene pogodbe, smo kar pozabili na posnetke in bili mnenja, da so neuporabni demoti. Vseeno so bili nekaterim našim prijateljem všeč bolj kot vse naše ostale plošče in pred tremi leti smo v lastni režiji zase in za naše najbolj zveste fane izdali album v tisočih izvodih.

MATJAŽ:
Prvenec in naslednja dva albuma ste izdali pri veliki založbi Epic Records. Danes je za thrash metal band to nekaj nepojmljivega. Kako to, da se je tako velika založba zanimala za vas?

ANTHONY:
V bistvu smo takrat izbirali med Epic in Atlantic Records. Ta zvrst glasbe je bila takrat zelo popularna, Metallica, Megadeth, Anthrax, Slayer in Metal Church so že vsi imeli podpisane pogodbe z velikimi založbami in mislim, da so tudi pri Epic želeli imeti nekaj takega.

MATJAŽ:
Takšne založbe ponavadi želijo prodati kolikor se le da, zato vplivajo na bande, da bi ti postali kar se da popularni, pisali kar se da “prijazno” glasbo. Kakšne izkušnje ste vi imeli s tem?

ANTHONY:
Epic ni od nas nikoli zahteval kaj oziroma kako naj posnamemo. V studiu smo imeli popolno svobodo. Z nami so podpisali potem, ko so slišali naše demo posnetke in bili so mnenja, da ničesar ni potrebno spreminjati. Metallica je v tistem času prodajala na tone albumov in upali so, da jih bomo mi tudi.

MATJAŽ:
Sedaj ste pri Screaming Ferret Wrecords. Kakšna je razlika v primerjavi med delom z njimi in z Epic?

ANTHONY:
Pri neodvisni založbi dobivamo več pozornosti in to je lepo, čeprav pa pogrešamo denar, ki smo ga imeli na razpolago pri Epic. Snemalni proračun je bil veliko višji, kupovali so nam vso potrebno opremo in podobno.

MATJAŽ:
Nuclear Assault so prav tako pri Screaming Ferret Wrecords. Mnogi thrash metalci bi radi videli Nuclear Assault in Meliah Rage skupaj na turneji. Je možno, da v prihodnosti pride do tega?

ANTHONY:
Turneja Nuclear Assault z nami bi bila zelo kul. Z založbo sem se pravzaprav že pogovarjal o turneji za naslednje poletje, ki bi vključevala bande iz poznih osemdesetih in začetka devetdesetih, kot smo Meliah Rage, Nuclear Assault, Metal Church, Annihilator in podobni. Upajmo, da se bo to zgodilo.

MATJAŽ:
Sedaj torej pripravljate nov studijski album. Lahko razkriješ že kaj informacij v zvezi z njim?

ANTHONY:
Nekateri so nas spraševali, če bo novi album v stilu modernega metala in odgovor na to je veliki, debeli ne! Na njem bodo double-bass bobni, kitarske solaže, harmonije in vse podobne dobre stvari, ki jih leta 2002 ne moreš najti pri MTV metal bandih.

MATJAŽ:
Bo izšel tudi v Evropi?

ANTHONY:
Kakor mi je poznano, da.

MATJAŽ:
Kakšni so tvoji spomini na Evropo? Si želiš še kdaj vrniti in ponovno igrati v živo?

ANTHONY:
Komaj čakam, da se vrnemo igrati v Evropo. Nanjo me veže veliko spominov, a mislim, da bi mnogo ljudi spravil v težave, če bi začel govoriti o teh stvareh.

MATJAŽ:
Kaj ti Meliah Rage pomenijo danes v primerjavi s tem, kar so ti leta 1988?

ANTHONY:
Leta 1988 so bili Meliah Rage moje celotno življenje, nič drugega ni bilo pomembnega. Danes imamo v svojih življenjih vsi druge stvari, vendar sem ponosen na to, kar smo naredili in vedno se bom veselil snemanja nove jezne plošče in igranja na turneji.

MATJAŽ:
Kakšna je danes metal scena v Bostonu in okolici?

ANTHONY:
Danes ni toliko klubov kot jih je bilo pred desetimi leti, a nekaterim bandom gre zelo dobro. Primer so recimo Godsmack.

MATJAŽ:
Lahko našteješ 5 najljubših albumov, ki jih poslušaš trenutno in 5 najboljših thrash metal albumov vseh časov?

ANTHONY:
Začnimo z najboljšimi petimi thrash albumi vseh časov:
1. Metallica: Kill’ em All – ta je za vedno spremenil glasbo,
2. Exodus: Bonded By Blood – če ne bi bilo Metallice, bi ta album za vedno spremenil glasbo,
3. Metallica: Master Of Puppets – thrash v vsej svoji veličini,
4. Metal Church: Metal Church – prve tri pesmi te popolnoma obnorijo,
5. Slayer: Reign In Blood – uvrstil bi ga višje, vendar šele tu je ta band z odličnim producentom Rickom Rubinom dobil pravi zvok.
V mojem CD playerju pa se trenutno najbolj vrtijo:
1. System Of A Down,
2. Lynyrd Skynyrd: Best Of,
3. Metallica: Reload – ja, rad imam novo Metallico,
4. Annihilator: Allice In Hell – Jeff Waters je najboljši metal kitarist,
5. Wargasm: Why Play Around – najbolj podcenjen metal band vseh časov.

MATJAŽ:
Imaš še kakšno sporočilo za vaše fane?

ANTHONY:
Če ste fani Meliah Rage ali nasplošno metal fani, preverite naš novi album, ki bo izšel naslednje poletje. Bo boljši, zlobnejši od vsega, kar smo naredili do sedaj. Bodite pripravljeni tudi na nekaj presenečenj.