Symphorce

V zadnjem mesecu je daleč najbolj vrteči se CD v mojem stolpu PhorcefulAhead, novi Symphorce album. Band je leta 1998 ustanovil Andy B. Franck, znan tudi kot pevec nemških power metalcev Brainstorm. Kljub temu, da je v bandu tudi Freedom Call kitarist Cedrick Dupont, je glasba Symphorce čisto nekaj drugega kot od prej omenjenih bandov. Več o njej in o bandu si preberite v intervjuju z zgovornim old-school thrash fanom Andyjem.


MATJAŽ:
Kako gre?

ANDY:
O, dobro hvala. Vreme se popravlja, sonce se kaže izza oblakov. Je veliko bolje kot prej, ko je deževalo.

MATJAŽ:
Tu je dokaj podobno. Dopolde je deževalo, sedaj pa že sije sonce.

ANDY:
Tako je to, ko pride jesen in se bliža zima. Sam ne sodim med tiste, ki jim je všeč zimsko obdobje.

MATJAŽ:
Si bolj poletni tip.

ANDY:
Absolutno. Mogoče ne živim v pravi državi, he, he.

MATJAŽ:
Torej, čestitke za nov album, PhorcefulAhead je res odličen album. Kako ste vi zadovoljni z njim?

ANDY:
Oh, sploh nismo.

MATJAŽ:
Ne, kako to?

ANDY:
Ha, ha, ha, ha, ha.

MATJAŽ:
Se hecaš?

ANDY:
Vsi sovražimo nove pesmi. Posneli smo najbolj dolgočasne pesmi do sedaj. Ne, ne, ne! Seveda smo vsi zelo zadovoljni z novim albumom. Zaradi problemov s prejšnjo založbo smo potrebovali zelo veliko časa, da smo se vrnili v studio. Sedaj se zelo veselimo novega sodelovanja z Metal Blade, kjer bomo lahko napredovali postopoma, od albuma do albuma. Seveda je to za nas veliko bolj smiselno. V studiu smo se počutili res dobro, tokrat je bilo zame četrtič, da sem sodeloval z Achimom Köhlerjem, drugič s Symphorce, dvakrat je bilo z Brainstorm. In po posnetih štirih albumih en drugega odlično poznava, jaz točno vem, kaj on želi, on točno ve, kaj jaz. Tako je bilo veliko lažje delati kot prvič in če ob prihodu na snemanje natančno veš kaj je potrebno delati, prihraniš ogromno časa. Ozračje je bilo zelo sproščeno in vse je potekalo brez problemov. Čas, ki smo ga prihranili pri snemanju, smo namenili za produkcijo in za zvok in s tem smo zelo, zelo zadovoljni. Tako nismo le zadovoljni le s pesmimi, ampak tudi s produkcijo, zvokom.

MATJAŽ:
Ja, zvok je perfekten.

ANDY:
Zvok je boljši kot kdajkoli prej, neverjeten, res nam je všeč. Prvič v karieri se mi je zgodilo, da sem moral utišati bass pri poslušanju s slušalkami, kajti drugače bi jih “puf”, razneslo. Tako smo želeli in uspelo nam je.

MATJAŽ:
A tokrat sta producirala vidva s Cedricom, kakšno vlogo pa je imel Achim?

ANDY:
Snemal je, bil je tehnik in mož za vse naše probleme he, he. Naučil nas je mnogo stvari, o katerih do sedaj nismo nič vedeli. Seveda je on človek, ki je na koncu najpomembnejši za naš zvok. Kljub temu, da sva s Cedricom producirala, to na končni rezultat ni imelo bistvenega vpliva. Gledano v celoti je bil Achim za nas zelo pomemben. Vedno ko snemamo nov album, postane nekakšen šesti član banda. A s Cedricom sva imela pred snemanjem točno predstavo kako naj bi plošča zvenela in to je bilo zelo pomembno. Med snemanjem nam ni bilo potrebno razglabljati o teh stvareh. Prvi dan smo Achimu rekli točno kakšen zvok potrebujemo in potem smo le usklajevali stvari po potrebi, dodajali več bassa in podobno. S končnim rezultatom smo res zadovoljni in brez Achima bi ga težko dosegli.

MATJAŽ:
Zaradi tvojega uspeha z Brainstorm in Cedricovega s Freedom Call sem mislil, da boste naredili nekaj v smeri teh bandov, a niste. Symphorce je nekaj povsem drugega.

ANDY:
Ja in to nas zelo veseli. Vem, da veliko ljudi pričakuje, da ko bodo v roke dobili nov Symphorce album, da bo prva pesem zelo hitra, a mi smo ubrali čisto drugačno pot. Nismo ne Brainstorm, ne Freedom Call, ne kakšna mešanica obeh bandov. Slednje je tudi zelo pomembno, da ne zvenimo kot kak miks Brainstorm in Freedom Call. Symphorce je band, ki stoji na svojih nogah, imamo svoj lasten stil in to nas zelo osrečuje. Sedaj nisem le jaz tisti, ki piše pesmi. Za prvi album Truth To Promises sem sam napisal veliko večino pesmi, zelo veliko sem naredil tudi za drugega Sinctuary. Tik pred snemanjem tega albuma se nam je pridružil Cedric, a bilo je prepozno, da bi pisal skupaj z njim, tako da je sodeloval le pri eni skladbi. Basist Denis, Cedric in jaz smo sedaj postali prava ekipa za pisanje pesmi in to je za izgled celotnega albuma zelo pomembno. Album je nekakšna mešanica nas treh; Denis je doma bolj v progresivnih vodah, Cedric je bolj moderni freak, všeč so mu tudi bandi kot Korn, sam pa sem totalni fan starejših thrash metal bandov iz osemdesetih. Ko to troje združiš, na koncu dobiš nekaj, kar se sliši kot Symphorce. To je naš stil in dandanes je zelo pomembno, da ima band svojo lastno identiteto. Mislim, da danes nihče ne potrebuje novih Hammerfall in Stratovarius posnemovalcev, ki imajo zelo malo možnosti, da bodo uspeli.

MATJAŽ:
Ja, v zadnjih letih je bilo teh posnemovalcev odločno preveč in nasploh je bilo v zadnjih letih v power metalu premnogo plošč, ki so si bile med seboj zelo podobne. A PhorcefulAhead je nekaj čisto drugega. Izredno zanimiv je že sam začetek s počasno, a močno pesmijo Speak My Mind. Sprva sem bil sicer malce začuden…

ANDY:
Kaj hudiča je to, ne?

MATJAŽ:
Ja, nekaj takega in sedaj je to ena mojih najljubših pesmi.

ANDY:
O, hvala lepa. To moram povedati ostalim fantom. Veš, vsi so zelo razburjeni in me neprestano sprašujejo o mnenjih novinarjev, ali jim je album všeč ali ne. Kar naj še malo počakajo, da jim vse povem he, he.

MATJAŽ:
Ne le Speak My Mind, kot sem rekel že v začetku je celoten album res odličen. Trije ste pisali pesmi, kaj pa besedila, si ti napisal vsa?

ANDY:
Ja, to je moje delo. Nihče drug se ne želi ukvarjati s tem in nihče nima tako čudne filozofije kot jaz he, he. Ja, vsa besedila vedno napišem sam.

MATJAŽ:
In o čem najraje pišeš?

ANDY:
Razlika med Symphorce in Brainstorm je tudi v tem, da imajo Brainstorm bolj zgodovinska besedila, modtem ko pri Symphorce pišem bolj psihološka in religiozna. Kar pa je na zadnjem albumu zelo pomembno je, da imajo besedila treh pesmi, prvih dveh in zadnje, zelo osebno vsebino. Odkar se ukvarjam z glasbo so k meni prihajali raznorazni ljudje in mi govorili: “Oh, ne ukvarjaj se s tem, pusti glasbo, ti ne znaš peti, ustavili te bomo, nihče vas ne bo poslušal,” in podobne stvari. In tem ljudem sem želel sam, in seveda celoten band, povedati, kaj si mislim o tem, da smo še vedno, da bomo tudi v prihodnosti, da smo nezlomljivi (pesem Unbroken) in da nas na naši poti nihče ne more ustaviti. OK, če bo album všeč tudi fanom, je seveda v celoti odvisno od njih. V prvi vrsti pa smo želeli posneti album, ki je všeč nam, s katerim bomo lahko ponosni tudi ko bomo stari 60, 70 in 80 let. Pomembno za nas je, da bomo v tej starosti ponosni na glasbo, ki smo jo delali, ko smo bili mladi. Da jo bomo še takrat poslušali in se je ne sramovali. To je za nas najpomembnejše.

MATJAŽ:
Mislim, da se vam tega albuma nikoli ne bo treba sramovati he, he.

ANDY:
To ti bom lahko povedal čez leta, a mislim, da imaš prav. Če delaš glasbo pošteno in s srcem mislim, da nikoli ne boš imel problemov z njo.

MATJAŽ:
Zdi se mi, da se tvoje petje malo razlikuje od zadnjega Brainstorm albuma.

ANDY:
Ja, o zanimivo, da si odkril to, cool. Malo ljudi se zaveda, da sem malo spremenil svoj vokal. Seveda ne v čisto drugo smer, še vedno je to moj glas, a besedila in vokalne linije se razlikujejo od tistih pri Brainstorm in zadnjem albumu Metus Mortis. Poleg tega, da igramo drugačno glasbo je pomembno, da se razlikujejo tudi vokalne linije. Dobro, da je tako. Menim pa, da ni nujno, da mora vsakemu Brainstorm fanu biti všeč tudi Symphorce ne, ne, ne. No, seveda ti je poleg Brainstorm lahko všeč tudi Symphorce, lahko pa tudi da ne. Seveda velja tudi obratno, lahko si Symphorce fan in ti niso všeč Brainstorm, kdo ve. Vse je odvisno od okusov fanov posameznega banda, kako sprejemajo drugega. A vsi fani bod vedno vedeli, da sta to povsem različna banda; drugače to ne bi imelo nobenega smisla. Ne bi bilo dobro, če bi pel v dveh bandih, ki bi igrala isto glasbo in za njih pel enako, z enakimi vokalnimi linijami in pisal enaka besedila. Oba banda sta različna in sedaj je na fanih, da se odločijo, kateri jim je bolj všeč.

MATJAŽ:
Kako pomembna pa sta ta banda zate? Ima mogoče kateri prioriteto pred drugim?

ANDY:
Absolutno ne, oba banda imata enako težo in sta zelo pomembna. Brainstorm so sedaj sicer bolj uspešni, he, he, a nikoli ne veš. Symphorce pa zame pomeni uresničitev nekih sanj. Nihče ni nikoli pričakoval, da bom s Symphorce sploh kdaj izdal kak album. Ja, Symphorce so zame kot sanje majhnega dečka, ki se sedaj vlečejo že skozi tri albume in zame je še vedno neverjetno, da lahko izdajam albume in pesmi predstavljam na nastopih v živo. A kot sem že rekel, rad imam oba banda in ko bo Symphorce album izšel, ko bo konec promocijskih aktivnosti in bomo na turneji, bo vmes že potrebno pripravljati nove pesmi za Brainstorm, pisati besedila in podobno. Meni pa tudi veliko pomeni ta kombinacija pisanja različnih besedil, to res inspirira.

MATJAŽ:
Ko te poslušam sem dobil občutek, da ljudje res niso verjeli vate, ko si se začel ukvarjati z glasbo.

ANDY:
Ja, glede tega je bil vedno problem, ker je bilo zraven vedno veliko “assholov”. Govorili so, da nikoli ne bom postal glasbenik, da nikoli ne bom izdal albuma. Smešno pri vsem tem je sledeče: živim blizu Stuttgarta in tam v bližini imamo veliko dvorano, kjer nastopajo bandi. Pred desetimi, petnajstimi leti sem šel na nek koncert in nekomu, ki je bil zraven rekel, da bi nekega dne sam rad nastopil v tej dvorani. On pa se je smejal in odvrnil: “Ja, sigurno, ti si neumen, se ti je zmešalo?” Ko danes rečem, da bi rad igral tam, me vsi sprašujejo: “Kdaj?”

MATJAŽ:
Je ta dvorana LKA Longhorn?

ANDY:
Tako je.

MATJAŽ:
Tam sem že bil enkrat, lani, ko so igrali Helloween, Blaze in Labyrinth. Uf, je pa to daleč od nas.

ANDY:
Oh, tudi sam sem bil na tem koncertu, morala bi se srečati, he, he.

MATJAŽ:
OK, vrniva se nazaj k albumu. Naslov PhorcefulAhead je spet rezultat tvoje igre besed, s katero si se spomnil že ime banda in naslov prejšnjega albuma Sinctuary?

ANDY:
Spet ja, prav si povedal, spet, he, he. To me resnično privlači in ne morem si pomagati. Mislim, da te besedne igre dajejo poslušalcu misliti o samem naslovu. Mislim, da naslov ne sme biti nekaj neumnega kot na primer “Magic Eye” ali “Devil Inside” ali “Come Closer” oziroma nekaj podobnega. Naslov lahko veliko pove o čem je stvar celotnega albuma, o čem govorijo besedila in da ti nekaj za misliti. A ne me imeti za nekakšnega pridigarja, ki bi želel učiti, kaj je prav in kaj narobe. Ne, vedno je na samih ljudeh, da se odločijo ali ob tem mislijo enako kot jaz, ali si mislijo nekaj svojega. Po drugi strani pa seveda tudi ni nujno, da bi sploh kaj premišljeval o samem naslovu. Če želiš, potem je v redu, če ne, potem se odloči le za zanimiv naslov in to je to. Torej, kjerkoli, kadarkoli, vedno lahko poslušaš Symphorce album. He, he, kaj sem se pa sedaj spomnil. To si moram zapomniti he, he.

MATJAŽ:
Na začetku si omenil težave s prejšnjo založbo Noise Records. A vi nikakor niste osamljen primer, dosti bandov ima probleme z njimi, ne?

ANDY:
Problem pri Noise je, da ne delajo drugega kot “noise”. Ne, v resnici je bil problem v tem, ker so nam veliko obljubljali, naredili pa nič. Pred izidom prvenca so nam obljubljali, da bomo šli na turnejo in še marsikaj, če bo album dobil dobre ocene. A pričakovali so kar, da se bomo uvrstili na lestvico! To pa je neumno, prekleto neumno. S prvim albumom se to ne more zgoditi. No, zgodi se enkrat na deset let, Hellowen in Hammerfall so tak primer. Drugače pa to ne gre tako hitro, band moraš zgraditi in band mora rasti skozi več let, a prav ničesar niso naredili, da bi se z nami zgodilo tako. Najhujše pri vsem tem pa se je zgodilo, ko so nas prišli obiskat v studio pri snemanju Sinctuary albuma in s slišanim niso bili zadovoljni: “Ah, ta pesem nam ni preveč všeč, hmm, vi bi morali zveneti bolj kot Stratovarius. Če boste, bodo recenzije boljše, prodali boste večje število albumov in bolj slavni boste postali.” Ko je nato album začel dobivati odlične ocene, so bili totalno presenečeni. Ponekod smo dobili deset točk od desetih, v ZDA je bil album eden najboljših leta 2000, a kljub temu niso naredili prav ničesar. Imeli smo nekaj ponudb za turnejo z drugimi bandi, a dejali so, da nam za turneje z drugimi bandi ne bodo plačevali, da morajo drugi plačevati nam. Seveda to ni pravi pristop, rekel sem jim, da smo mi tisti, ki moramo v začetku drugim plačevati. To je normalno in v dveh, treh, štirih letih, ko bomo dovolj veliki, lahko začnemo misliti na to, da bodo drugi plačevali za igranje z nami. Tako stvari normalno potekajo v tem poslu, a nikoli niso pomislili na to. Naslednja res podla stvar je bila, ko je plošča izšla in je preteklo celih pet tednov, da je prišla v trgovine, to je bilo res podlo od njih. Od fanov smo prejeli kopico pošte in e-mailov z zares jezno vsebino, ker so bili zelo razočarani nad tem, da albuma niso mogli kupiti v trgovinah. Fan gre v trgovino, želi kupiti album, albuma ni in zato kupi drugega, denar pa seveda izgine. To je bila za nas zelo neprijetna izkušnja, ki nas je zelo razjezila.

MATJAŽ:
In ker imaš dobre izkušnje z Brainstorm, so bili Metal Blade logična izbira za Symphorce?

ANDY:
Tu res ni bilo potrebno kaj dosti izbirati, kajti za Brainstorm opravljajo res dobro delo. To sem lahko opazoval pri zadnjih dveh albumih, The Ambiguity in Metus Mortis. Ostalim fantom od Symphorce sem dejal, da bi Metal Blade lahko bili dobra izbira za nas, kajti njim se ne gre za to, da v prvem tednu prodajo 100.000 izvodov albuma. So veliko bolj realistični, želijo, da band zraste z leti in vedo, da se s prvima dvema albuma ni dogajalo skoraj nič. Seveda z njimi ne začenjamo s točke nič, kaj dosti višje pa tudi ne, recimo začenjamo na prvi ali drugi stopnici. S trenutno situacijo smo zelo zadovoljni in zelo se veselimo morebitne turneje. Lahko rečem, da smo od njih že sedaj dobili več podpore, kot smo jo kdajkoli imeli pri Noise Records.

MATJAŽ:
Pa boste šli na turnejo?

ANDY:
Upamo, a s tem se zaenkrat še ne ubadamo. Najprej moramo počakati na recenzije albuma, da vidimo, kakšne ocene bomo dobili. Trenutno potekajo pogovori za posamezne poletne festivalske nastope in mislim, da se bodo v dveh, treh tednih začeli tudi pogovori o turneji za januar, februar. Šli bi kot predskupina ali posebni gostje, a seveda je pomembno, da dobimo dobrega headlinerja, ni važno katerega. Če bo torej headliner dober, bomo šli z njim na turnejo in odigrali po najboljši močeh.

MATJAŽ:
Z Brainstorm ste že potrjeni za Bang Your Head festival, ne?

ANDY:
Ja in za Blind Guardian Festival.

MATJAŽ:
Upam, da boste tudi s Symphorce igrali kje.

ANDY:
Ja, upamo na nastop na Wacken Open Air festivalu, Metal Dayz v Švici in Pepsi Sziget festivalu na Madžarskem. Tudi Sweden Rock festival seveda ne bi bil slab, a zaenkrat ne morem še nič povedati. Kot sem že rekel, pomembno je,da dobimo dobre ocene, kajti veliko revij sodeluje pri organizaciji festivalov, tako je na Madžarskem, Švedskem, v Nemčiji, skratka povsod. Ob dobrih ocenah imaš večje možnosti, da te uvrstijo med nastopajoče.

MATJAŽ:
Povej mi kako kaj spremljaš današnjo metal sceno?

ANDY:
Mislim, da bi morale založbe prenehati z izdajanjem vsega mogočega sranja. Tega je enostavno preveč, ne vem, kako je s tem v Sloveniji, a v Nemčiji je prav neverjetno. Vsak mesec izide 100 albumov različnih bandov. Če malo spremljaš izide v revijah je očitno, da 90% vseh bandov izgine po enem ali dveh albumih. Ti bandi nikoli ne dobijo možnosti za normalen razvoj in za kakršenkoli uspeh. Založbe na hitro izdajajo albume, brez prave promocije in finančne podpore. Album posnamejo za manj kot 2.000 EUR, produkcija je slaba, CD je brez pravega bookleta in slik, skratka nič pametnega ni zraven in fani so razočarani zaradi tega. Res pa je, da pravih možnosti za promoviranje teh albumov ni dosti, kajti enostavno ni prostora, preveč je tako založb kot bandov. Bandom seveda ne moreš nič očitati, lepo je, da jih je veliko, da imamo underground, a res pa ni potrebno, da izide čisto vsako sranje. Založbe morajo ločiti dobre in slabe stvari in slednjih ne izdajati. Če založba izda album nekega banda, potem ga mora finančno podpirati, mora nekaj vložiti vanj. Le tako ima band možnost za uspeh. Nihče ni predvideval, da bodo Nightwish postali tako slavni. A oni so imeli priložnost. Založba jim je dajala vso podporo, tako promocijsko kot finančno in to je edina prava pot.

MATJAŽ:
Kateri je zadnji album, ki si si ga kupil?

ANDY:
Zadnji album, ki sem ga kupil je zadnji Lacuna Coil album Comalies. To sicer ni glasba, ki jo lahko poslušam kadarkoli. Je prepočasna, “din, din, din”, a včasih prija tudi kaj takega. Pred tem pa sem kupil zadnji In Flames album Reroute To Remain. Ta mi je pa zelo všeč, so eni mojih ljubših bandov.

MATJAŽ:
Drugače si pa old-school thrash fan.

ANDY:
Zrasel sem z bandi kot Exodus, Vio-Lence, Testament in podobnimi. Še vedno sem njihov velik fan. Moj največji problem, ko si kupim nov CD je, da grem po enem, dveh poslušanjih k gramofonu, seveda ga imam še vedno, in rečem: “Dovolj, čas je za nekaj starega!” Mojim ušesom to vedno dobro dene, he, he.

MATJAŽ:
Si si letos v Wacknu ogledal Exodus, Nuclear Assault in Heathen?

ANDY:
Ne, z Brainstorm smo veliko igrali po festivalih, tisti vikend pa smo imeli na srečo prosto, kar pa sem izkoristil za počitek.

MATJAŽ:
Zgleda, da bodo Testament naslednje leto igrali na No Mercy Festivals.

ANDY:
To bi bilo cool. To je okoli velikonočnih praznikov, ne? Stari heroji se vračajo v mesto he, he. Smejal se boš, a danes zjutraj sem dvakrat poslušal njihov koncertni CD Live At The Fillmore (in se zadere kot na CDju “This is Live At The Fillmore”).

MATJAŽ:
Kako je pa s koncertnim Brainstorm CDjem? Poleti se je nekaj govorilo, da ga boste posneli.

ANDY:
Ja, a to ne bo pravi koncertni album. Dodali ga bomo kot bonus CD novemu studijskemu albumu. Ta bo izšel junija 2003 in limited edition verzija bo vsebovala nekaj bonus pesmi, koncertnih pesmi in tudi video material. To bo kot nekakšna zahvala fanom, ki so nas podpirali vsa ta leta. Sedaj res še nima smisla snemati pravega koncertnega albuma, za to bo čas po sedmih ali osmih studijskih.