Za začetek uganka: Imajo nadpovprečno dolge komade, v njih pa mešajo vse možne glasbene stile. Kdo drugi kot Opeth. Tokrat so nam pripravili novost Watershed, ki je sestavljen iz sedmih komadov, ki skupaj krepko presegajo petdeset minut.
Uvod albuma je komad, ki je podpovprečno dolg za Opeth. Vse se začenja umirjeno in se sproti nadaljuje z bolj težkimi riffi. Skozi komade valovi napetost glasbe, ki se kaže tako v hitrosti kot tudi v brutalnosti in moči igranja. Že prej omenjeno, band se rad poigrava z mešanjem raznih stilov. Tudi na tem albumu se pojavi vse – od death metala do jazza, bluesa in klasičnega rocka. Zanimiv je potek albuma iz komada v komad, saj poteka po nekem crossfade sistemu. Na koncu komada je znotraj tega istega komada neke vrste uvod v naslednjega, kar ustvari obliko zgodbe, ki bi jo naj predstavljal album. To smo videli že na mnogih albumih, ampak je še vedno zaželjeno in nikoli ne bo odveč. Tudi znotraj posameznih žanrskih delov prikažejo, da obvladajo vse zadane stroke in jih izvedejo do potankosti. Vokalno je vse odprto, saj se (kot ponavadi) vokal giblje od dobrega death metalskega growla do kvalitetnega cleana. Vmes se pojavi tudi ženski vokal. Tematika besedil ostaja v krogu depresivnega in temačnega, saj je tudi to del opethovskega imidža. Po mojem mnenju bi album bil dober tudi v živo, ampak ne v metalskem smislu, temveč bolj v splošno teatralnem, saj vsebuje prave elemente za dobro predstavo, ki si jo res splača ogledati.
Opeth so ustvarili Watershed, vsi smo zadovoljni, kdor ga pa še nima … Brž ponj! Ocena: 8/10

David