REPORTAŽE

15. 6. 2004

Gods Of Metal 2004

Arena Parco Nord, Bologna, Italija / 5. in 6. 6. 2004

Festivalska sezona 2004 je odprta. Po tradiciji se je v nam bližnjih krajih najprej zgodil največji italijanski metal festival, Gods Of Metal, ki je bil tokrat še bližje nam kot do sedaj. Potem ko se je selil po raznoraznih lokacijah v Milanu in njegovi okolici, so ga letos prvič organizirali v Bologni.
Prizorišča Arena Parco Nord ni bilo težko najti, »čiča« pokasira parkirnino, pravi »ragazzi sinistra«, potem nam je še redar nekaj mahal z rokami in ustavili smo se kar pri prvih Slovencih, ki so postavljali šotor. Do začetka festivala je bila še kakšna ura in najprej je bilo treba postaviti šotor. Ja, bolj postaviti, kajti zabiti ga s klini v »zemljo« je bil že pravi podvig. V nasprotju z bolj turobnim vremenom doma nas je Bologna pričakala v soncu in treba je bilo poizkusiti, če je konfekcijska številka kratkih hlač še prava in če bo faktor 15 kaj pomagal. Pred vhodom je bilo postavljenih že polno stojnic, glavni prodajni artikel pa je bil seveda »home print« merchandise italijanskih biznismenov. Ni da ni, dobiš vse kar hočeš, če nimajo, pa natisnejo. Blizu vhoda je bil še slovenski kamp, ki so ga že prejšnji večer postavili prišleki s Koncerti.net. Drugače je kamp bil ali pa tudi ne. Utaboril si se pač skoraj kjer si želel. Ne vem, kako so si organizatorji predstavljali, kam dati 50.000 ljudi, o čemer so sanjali na uradni strani. To, da bi mogoče postavili kak kemični WC in pipo ali korito z vodo, jim pa še na kraj pamet ni padlo.
No, ura je bila enajst in čas je bil, da gremo pogledat, kaj se dogaja na prizorišču. Čez petnajst minut so festival že odprli death/gothic metalci Dark Lunacy. Italijani niso bili kaj posebno zanimivi in smo raje malo pogledali naokoli. Samo prizorišče znotraj je odlično za festivale. Po obliki spominja na amfiteater, pod odrom širok raven prostor s trdim peskom, za mešalnim stolpom pa se dvigne v travnat hrib. Malo podobno kot v Wiesenu, samo dosti večje je vse skupaj in v polkrogu. Edina pomanjljivost je v tem, da skoraj nima sence. Če samo pomislim na dvorano Palavobis (z dvema odroma), kjer smo bili pred tremi leti »zapakirani« kot sardine, potem je bila ta Arena Nord pravi raj. Na hitro smo si ogledali še ponudbo notranjih stojnic. Res na hitro, ker veliko niti ni bilo za pogledati, ena stojnica s CD-ji, dve enaki z uradnim merchandiseom in še dve, od kluba Transylvania, če se ne motim, in Metal Hammerja, kjer so se kasneje odvijali meet&greet z bandi. Tudi za hrano in pijačo sta bila le dva šanka. Vroče je bilo, navlažiti je bilo treba grlo. Gremo na pivo. Šok. Štiri »evropske« za malega, ups, a so zmešani? Gremo še ven nekaj spit. Ne, do te in te ure še ne smete ven, so nas zavrnili na izhodu. V čem je fora tega? Še to, naslednjič prosim zapestnice, ne pa da te pri izhodu ožigosajo, potem moraš pa še na karto paziti. Naj bo zdaj dovolj o teh organizacijskih pomanjljivostih, nismo prišli v Bologno zaradi njih, ampak zaradi bandov.
Dark Lunacy so medtem svojih dvajset minut že izkoristili in band številka dve so bili kanadski progresivni death metalci Into Eternity; eden zame najbolj pričakovanih nastopov prvega dne. Odkritje letošnjega leta, ki je izdalo fenomenalen album Buried In Oblivion, je svoje kvalitete pokazalo tudi v živo. Izredna tehnična dovršenost instrumentalne četverice, odličen čist in brutalen Chrisov vokal (pri brutalnem se je izmenjeval s kitaristoma) je pritegnila veliko zanimanja publike in tudi pri ostalih nastopajočih. Mike Terrana (Rage) je njihov nastop posnel s kamero, ob odru pa so ves čas stali tudi Warrel Dane & Co. U, to bi bila super turneja, Nevermore in Into Eternity. Žal so igrali le pet komadov, tri nove, Beginning Of The End, Splintered Visions in Spiraling Into Depression ter dva starejša, Distant Pale Future in Shallow. Za vse, ki banda še ne poznate: če so vam všeč Wathctower, Control Denied, Death, Anacrusis in podobni, potem vam bodo tudi Into Eternity.
Hitra zamenjava opreme na odru in na njem so že stali epski power metalci Domine. Čeprav gre za enega meni boljših italijanskih bandov, sem šel pogledat, kako se vidi na oder z vrha hriba. Razgled je bil super, zato ni bilo treba nižje, pa še moči je bilo treba hraniti za kasneje. Domine so doma zelo priljubljeni in to je potrdila lepo številčna publika, ki je ob vzpodbujanju frontmana Morbyja aktivno spremljala njihov nastop. Ker nimajo ravno najkrajših komadov so končali že po četrtem. Začeli so z dvema udarnima Battle Gods (Of The Universe) in Thunderstorm, končali pa z epskima The Aquilonia Suite in Dragonlord. Domine so izkoristili »prednost domačega terena« in vsekakor zadovoljili svoje privržence.
Bologna ni Wacken in Rage so bili na vrsti že pred drugo. Na redkih festivalih vidiš tako velik delež velikih heavy bandov kot na Gods Of Metal, vendar pa imajo tu nekateri od njih na razpolago zelo malo časa. Takšna usoda je doletela tudi Rage in tako so morali Peavy Wagner, Mike Terrana in Victor Smolski, v manj kot pol ure pokazati dvajsetletno zgodovino banda. Vseeno dovolj časa, da smo občutili »power of Rage«, kot je že po tradiciji nastop napovedal Mike. Pri drugem delu Great Old Ones je Peavyja »zmanjkalo«, ko je šel pet na Victorjev mikrofon, drugače pa, uf, zakon nastop. Pri Rage je Tim Roth (Into Eternity) vrnil Mikeu Terrani in slikal njihov nastop. V bistvu pa je bil Tim kar glavni oderski fotograf do vključno Nevermore. Rage so odigrali: War Of Worlds, Great Old Ones, Down, Set This World On Fire, Don't Fear The Winter, Higher Than The Sky.
And now something completely different – Anathema. Cavanagh Brotherts so s svojo ekipo v soboto glasbeno najbolj izstopali od vseh, a vseeno so tudi oni imeli svojo publiko na festivalu. Tri četrt ure melanholične glasbe pa navsezadnje ni bila slaba izbira, saj ni treba, da gre celi dan na polno. Ni bilo ravno divje, so pa »Pink Floydi tretjega tisočletja« brez konkurence imeli najbolj emocionalni nastop na festivalu.
Symphony X so bili naslednji po vrstnem redu. Power progresivci so v Italiji izredno popularni, kar je bilo med njihovim nastopom več kot očitno. Kljub kompleksnem materialu je publika glasno pela vse njihove komade in se navduševala nad njihovim tehničnim perfekcionizmom, inspirirajočo predstavo celotne ekipe, predvsem pa nad izvenserijskim Michaelom Romeom in odličnim frontmanom Russellom Allenom. Na srečo Symphony X niso imeli težav z zvokom, pri njih je štimalo vse zato ni čudno, da je band na odru zelo užival. Na voljo so imeli toliko časa kot pred njimi Anathema, igrali pa so skladbe od The Divine Wings Of Tragedy albuma dalje, seveda vključno z zadnjim The Odyssey: Inferno (Unleash The Fire), Wicked, Evolution, Communion And The Oracle, King Of Terrors, Smoke And Mirrors, Sea Of Lies, Of Sins And Shadows.
Komaj se je navdušenje poleglo, že so na odru dvignili naslovnico Enemies Of Reality. Čakanje na začetek se je zaradi tehničnih težav pri novem kitaristu Steveu Smithu malo zavleklo, tudi tekom nastopa pa Nevermore niso imeli sreče z ozvočenjem. Jeffa Loomisa se je na trenutke komaj kaj slišalo, pri Warrelu pa je težko reči, ali je kriva »mašinerija«, ali pa ni imel svojega dne. Kot da bi vse te težave napovedovale, da se nam v Bologni ne obeta nič dobrega. V ozadju se je v kratkem času močno stemnilo in črni oblaki so bili vse bliže in bliže. Nevermore na vse to dogajanje niso imeli vpliva, glavno, da so svoj posel opravili tako kot se od njih pričakuje. Poleg standardnih komadov z zadnjih dveh albumov so presenetili z Default Of The Flesh z Dreaming Neon Black albuma, zelo pa se je prilegla starejša klasika Next In Line.
Set lista Nevermore: Inside Four Walls, Next In Line, Engines Of Hate, Default Of The Flesh, Tomorrow Turned Into Yesterday, I Voyager, Dead Heart In A Dead World, Never Purify, Enemies Of Reality.
Po koncu Nevermore je bilo le še vprašanje sekund, kdaj se bo ulilo. Reši se, kdor se more in hitro pod streho, v šotor, kamorkoli. Takšne hude ure v Bologni ne pomnijo še najstarejši domačini. Neurje z močnim vetrom in tudi točo je trajalo kakšno uro, potem pa so se razmere umirile in ponovno je posijalo sonce. Kar nekaj šotorov je med neurjem spremenilo svojo podobo in funkcionalnost ter postalo samo še sredstvo za polnjenje smetnjakov. Z neurjem pa je bilo ogroženo tudi nadaljevanje sporeda in kmalu je bilo jasno, da U.F.O. in Stratovarius v soboto ne bodo nastopili. Oder je bil v zelo slabem stanju, strgalo je celo njegovo streho, a ko so začeli pripravljati sceno za Judas Priest, je vsem odleglo.
Med klasičnimi heavy metalci je vrnitev Roba Halforda k britanskim heavy metal legendam nedvomno najbolj odmeven dogodek po vrnitvi Dickinsona k Iron Maiden, zato je bila nestrpnost pred Judas Priest nastopom še toliko večja. Na eni strani velika pričakovanja, na drugi občutek negotovosti, kaj so s Halfordom Priesti še sposobni narediti. Nekaj čez deseto se je po uri poslušanja AC/DC potem le začelo. Iz zvočnikov je prihrumel Hellion, band je prišel na oder in na vrsti je bil seveda Electric Eye. Halford, oblečen v plašč prekrit s srebrnimi ploščicami, je celega odpel na podestu levo (gledano izpod odra) od Scotta Travisa, potem pa se je počasi spustil na oder. Skoraj vsa pozornost je bila usmerjena v Halforda in »Metal Bog« ni razočaral. Bil je odlično razpoložen, na odru se je veliko gibal, bil v kontaktu s publiko in tudi med pesmimi kar zgovoren. Čeprav zaradi zamude ni bilo časa za daljše odmore. Seveda ni tako energičen kot mlajši frontmani, vendar s karizmo in posebnimi gibi suvereno obvladuje celotno dogajanje in navdušuje publiko. Vokalno Rob ni več v takšni formi, kot v dobrih starih časih, pri Painkiller-ju se je videlo, da hitrejšim linijam težko sledi. Drugače pa je bil v zelo dobri formi in predvem v visokih tonih (s screami) navdušil publiko. Mogoče so se tudi zaradi tega odpovedali hitrejšim komadom (razen Painkiller-ja; drugače bi jih fani linčali) in se osredotočili na klasike srednjega tempa Metal Gods, The Ripper, A Touch Of Evil, Victim Of Changes itd. Sama set lista ni ponudila praktično nobenega presenečenja, ničesar, kar ne bi v zadnjih letih igrali z Ripperjem. Iz tako bogatega repertoarja pa bi lahko potegnili kakšnega skrivnega aduta. Seveda ni šlo brez motorja, na katerem se je Halford pripeljal na začetku dodatka pri Hell Bent For Leather. Judas Priest so bili brez dvoma vrhunec prvega dne in zaenkrat Halfordova vrnitev dobro poteka.
Set lista Judas Priest: The Hellion/Electric Eye, Metal Gods, Heading Out To The Highway, The Ripper, A Touch Of Evil, The Sentinel, Turbo Lover, Victim Of Changes, Diamonds And Rust, Breaking The Law, Beyond The Realms Of Death, The Green Manalishi (With The Two-Pronged Crown), Painkiller, Hell Bent For Leather, Living After Midnight, United, You’ve Got Another Thing Coming.
Potem ko je že slabo kazalo, se je na koncu vse dobro izteklo. Tudi za Stratovarius fane, ki se jim je vrnil nasmeh na usta, ko so objavili novico, da so priljubljeni Finci prestavljeni na nedeljo.
Noč je bila deževna, zjutraj pa je že sijalo močno sonce, tako da predolgo spanje ni bilo mogoče. Malo naokoli, nekaj pojest, popit, potem pa je že prišla ura za Dragonforce, za britanske power metalce, ki bi morali odpreti drugi dan festivala. Vendar smo ob prihodu na prizorišče ugotovili, da so le-ti že črtani s sporeda. Zaradi Stratovarius bi morali začeti že okoli desetih, a oder takrat še niti slučajno ni bil pripravljen. Tako so prvi nastopili domači simfonični black metalci Stormlord in še ti s polurno zamudo. Nekaj ljudi se je že nabralo pod odrom, sam pa sem se raje odločil za ogled z vrha »amfiteatra«, kjer je Dragonforce kitarist Herman Li žalostno pogledoval proti odru in razlagal, zakaj ne morejo igrati. To je bil na njihovi kratki turneji že peti odpovedan nastop, zato razočaranja in jeze ni skrival. Stormlord so odigrali cele tri komade, od katerih se je na vrh hriba slišalo samo klaviature, bobne in hreščanje vokala.
Veliko bolje je bilo pri naslednjih black metalcih, Švedih Naglfar. »Are you ready for some swedish devilish music?« je že številčnejšo publiko pozdravil vokalist Jens Ryden, ki je vrtel svojo glavo kot propeler. Naglfar so pokazali pravi pristop in zato so občinstvo hitro pripravili do sodelovanja. To je bila zelo dobra priprava za Sodom.Za nemške thrasherje velja podobno kot prejšnji dan za kolege Rage; več kot 20 let, nekaj manj albumov in manj kot pol ure za igranje. Tom Angelripper, Bernemann in Bobby Shottowsky zato niso izgubljali časa in konkretno odthrashirali svoj set. Nemški thrash odlično funkcionira tudi med Italijani, ki so že med pripravljanjem odra začeli z vzkliki: »Sodom, Sodom,...«, med nastopom pa glasno sodelovali s petjem refrenov in ploskanjem. Tako kratko »sodomiziranje« boste težko doživeli, a tudi to je prijalo.
Set lista Sodom: Remember The Fallen, Outbrake Of Evil, The Vice Of Killing, The Saw Is The Law, Sodomized, Napalm In The Morning, Bombenhagel.
Naslednje pol ure je bilo rezerviranih za »rock n' roll made in England« in The Quireboys. Po ostrem začetku se je prilegla bolj na »easy« glasba v stilu Rose Tattoo in podobnih bandov. Od nastopa nisem kaj posebnega pričakoval, a sem bil na koncu pozitivno presenečen. The Quireboys so s pomočjo zvokov slide kitare in pravo mero humorja naredili pravo rock 'n' roll »plesno« zabavo.
Uganete, kdo je prodajal majice »What the fuck is going on Tour«? Stratovarius, kdo pa drug. Kaj se bo z bandom dogajalo v prihodnje, verjetno še sam Timo Tolkki trenutno ne ve. Mogoče so to zadnji koncerti Stratovarius nasploh, mogoče le te postave, mogoče... how the fuck should I know? No, Stratovarius so prišli na oder ob velikem odobravanju publike in začeli z I Walk To My Own Song. Kot je bilo za pričakovati, tega nastopa ne moremo šteti med njihove najboljše, vseeno pa so se potrudili po najboljših možnih močeh. Tolkki je bil videti kar v redu, vendar se je cel nastop držal bolj zase in pogledoval proti ostalim članom. Najboljše razpoloženje je kazal Jörg Michael, Jens je po tradiciji »pokal« smešne frise, Jari se je držal bolj v ozadju, Kotipelto pa je bil vokalno zelo dober in kot vedno, odličen ter zelo profesionalen. Kljub temu, da so bili prestavljeni na zgodnjo popoldansko uro, so imeli na razpolago skoraj toliko časa kot bi ga imeli prejšnji večer. Večinoma so ga posvetili svojima najboljšima albumoma Visions in Episode; poleg nepogrešljivih Forever, Speed Of Light, Black Diamond so presenetili s Phoenix (Infinite) in Reign Of Terror (Dreamspace).
Set lista Stratovarius: I Walk To My Own Song, Speed Of Light, Hunting High & Low, Forever Free, Eternity, Kiss Of Judas, Phoenix, Forever, Reign Of Terror, Black Diamond.
Drugi dan festivala je bil spored res ubijalski in ni čudno, da je bilo v nedeljo opazno več obiskovalcev kot v soboto. Veliko jih je prišlo tudi zaradi W.A.S.P., ki so po dolgih letih končno na pravi evropski turneji. Festivalska nastopa izpred treh let nimam v najboljšem spominu, tole pa je bila prava klasika. Igrali so točno tisto kar smo želeli slišati, material od prvenca pa do Crimson Idol in The Who priredbo The Real Me, nič novejšega materiala. Sicer to ni najbolj vzpodbuden podatek za band, vendar ob tako redkih obiskih je ljudem pač treba dati najboljše. To je bil čisti power od začetka do konca, Blackie je bil zelo razpoložen, »skakal« je po odru, plezal po svojem jeklenem konjičku, pa tudi ostali trije so spravljali publiko v delirij: »Blackie, Blackie, Blackie,...«
Set lista W.A.S.P.: On Your Knees/Inside The Electric Circus/Hellion/Chainsaw Charlie (Murders In The New Morgue), L.O.V.E. Machine, Animal (Fuck Like A Beast), Wild Child, The Real Me, I Wanna Be Somebody, Blind In Texas.
Headlinerji lanskoletnih Bang Your Head in Wacken festivalov so tokrat nastopili že sredi popoldneva. Ali to pomeni, da je zanimanje za Twisted Sister že upadlo? No way! To je bila še ena fantastična predstava »zmešanih sester«. Čista zabava! No talking, just rocking! Sami udarni komadi, na koncu pa rock himni stoletja, We're Not Gonna Take It in I Wanna Rock. Dee »Sick Motherfucker« Snider je bil edini na festivalu, ki je pri tem na noge dvignil tudi celoten hrib. Publiki se je trgalo, zanimivo pa je bilo opazovati, koliko glamerjev so Twisted Sister pripeljali v Bologno. Ne spomnim se, da bi kdaj na kupu videl toliko 80's natupiranih frizur, roza, tigrastih in ne vem kakšnih pajkic, majic in vsega »modnega« kiča, ki sodi zraven. Bo prihodnje leto tudi tako? Za 2005 je Dee napovedal Twisted Sister kot headlinerje na Gods Of Metal in v tem primeru je odgovor jasen.
Set lista Twisted Sister: What You Don't Know (Sure Can Hurt You), Fire Still Burns, You Can't Stop Rock N' Roll, Burn In Hell, I Am I'm Me, Under The Blade, Come Out And Play, We're Not Gonna Take It, I Wanna Rock.
»We're Motörhead and we're here to kick your ass«. Lemmy, Phil in Mikkey so bili naslednji, ki so pretresli Areno Parco Nord. Dobesedno pretresli, kajti bilo je zeloooo glasno. Pred tremi leti so prav Motörhead na Gods Of Metal naredili najboljše vzdušje in prejeli največ aplavza, tokrat pa so tudi bili eden izmed vrhuncev. V živo so tako dobri, da se jih enostavno ne moreš naveličati, čeprav niso igrali nič drugega kot že na zadnji turneji; se pravi nekaj (zelo) starega, nekaj novejšega materiala in seveda obvezne klasike. Pri Killed By Death je vlogo co-frontmana prevzel Dee Snider, kar je še dodatno podžgalo publiko. Lemmy v belih škornjih in »raybankah« je bil ponovno v elementu, nas med komadi zabaval z značilnim humorjem, iskal punk rockerje med publiko... in se poslovil z »Don't forget us, we're Motörhead«. Brez skrbi Lemmy, ne bomo.
Set lista Motörhead: We're Motörhead, No Class, Shoot You In The Back, Civil War, God Save The Queen, Metropolis, Doktor Rock, R.A.M.O.N.E.S., Over The Top, Sacrifice/drum solo, Going To Brazil, Killed By Death, Ace Of Spades, Overkill.
Toliko odlične glasbe je že bilo v nedeljo, sedaj pa je prišel nastop, ki sem ga ta dan najbolj z veseljem pričakoval – Testament. Gods Of Metal je bil njihov prvi (evropski) nastop z novo postavo. Chucku Billyju, Ericu Petersonu in Steveu DiGeorgiu sta se nedolgo nazaj priključila Bay Area bobnarski »starešina« Paul Bostaph in kitarist Metal Mike (ex- Halford). Novinca sta se odlično vklopila v »all star« postavo, Mike ima tu na odru veliko več svobode kot jo je imel pri Halfordu, kar s pridom izkorišča. Band je bil v top formi, vsi so bili izredno razpoloženi. Chuck je navduševal z mogočnim vokalom in brutalnimi vložki. Tudi set lista je bila prva liga, veliko materiala s prvih treh albumov in najboljše z Low ter The Gathering. Največje klasike so prihajale na vrsto proti koncu in pri Over The Wall je Chuck začel vabiti fane na oder. Nekaj jih je uspelo priti, a so jih varnostniki prav grdo pometali z njega. Prava blamaža pa se je zgodila sredi zadnjega komada Disciples Of The Watch, ko so jim, podobno kot lani Primal Fear na Rock Otočcu, odklopili ozvočenje. Tako renomiran festival kot je Gods Of Metal si kaj takega ne bi smel privoščiti. Niso Testament krivi, da je bil dopoldan oder pripravljen prepozno in da te zamude niso nadoknadili s krajšimi odmori med posameznimi nastopi, »ta kratko« pa so potegnili prav oni.
Set lista Testament: D.N.R., Low, Practice What You Preach, Sins Of Omission, The Haunting, Electric Crown, True Believer, Three Days In Darkness, Burnt Offerings, Alone In The Dark, Into The Pit, Dog Faced Gods, Over The Wall, Disciples Of The Watch.
Za konec je sledila še ena poslastica: Alice Cooper. Žal se je bilo treba po slabe pol ure njegovega nastopa odpraviti proti domu in si showa nismo mogli v celoti ogledati. Na začetku so odigrali nekaj zimzelenih klasik kot No More Mr. Niceguy, Billion Dollar Babies, I'm Eighteen, potem pa smo že bili via Padova. Vtisi o Alice Cooper tistih, ki so ostali do konca, so bili zelo pozitivni. Kaj pa drugega.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
9. 6. 2006Gods Of Metal 2006 / Reportaže
14. 7. 2005Bang Your Head 2005 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
21. 9. 2020
Behemoth (In Absentia Dei Live Stream)
Reportaža
21. 9. 2020
Taste Of Plague
Reportaža
15. 9. 2020
Laibach
Reportaža
8. 9. 2020
Gruden
Reportaža
31. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija