Na današnji dan
1982
Luč sveta ugleda single The Number of the Beast zasedbe Iron Maiden
NAGRADNE IGRE
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

23. 8. 2010

Deep Purple / Requiem (7.6.2010)

Deep Purple. Eni in edini. Po enainštiridesetih letih še vedno aktivni kot le kaj, vedno v odlični formi, vedno pripravljeni poslati »brco rocka« med stare in mlade. Tokrat so (skoraj) razprodane Križanke obljubljale prvovrstni rock spektakel, ki se je začel s kotalečim se napadom slovenske predskupine Requiem. O skupini je bilo po »reunionu« napisano prav vse, tudi tokrat nam niso pripravili kakšnega večjega presenečenja. Klasična (seveda izredno skrajšana) set lista, ki je obsegala ponarodele »klasike« Kaja, Čarovnice, Amsterdam, Križarji, Stare Device itd. ter novi singel All Night Long, je v nas iz zvočnikov udarila glasno in močno. Slokar & Co. so pred tričetrt polnimi tribunami ljubljanskega amfiteatra večino ljudi dvignili na noge, vsaj tretjina je znala vsa besedila, kar je nastop še dodatno podžgalo. Zvok je bil zadovoljiv, razločen. Igrali so le pol ure, preden sem se imel priliko vprašati zakaj … Konec. Šprint do štantov z dragim pivom in ajde nazaj. Mladina v prvih vrstah, prvih sedem, osem vrst nihče čez osemnajst. Noro. Prostor se je začel polniti do zadnjega kotička.
Nekaj minut čez deveto je napočil čas glavne atrakcije. Luči so ugasnile, skozi glavni PA je udaril intro. Na odru je luč osvetila Iana Paicea, naslednjo sekundo Rogerja Gloverja. Z začetnim mini solom sta vžgala Purple motor, pridružil se jima je Airey, ki je prestavil v prvo in nato s kratko pasažo Morse, ki je pritisnil plin. In »tup« – starci, vsi v svojih šestdesetih (z izjemo Morsea), belolasi, belobradi (Glover), a našpičeni in energični, kot štirideset in več let nazaj, poganjani s strani izvira energije neusahljivega vokalnega boga, Iana Gilliana, so že takoj na začetku zaorali v nesmrtno klasiko Highway Star ter nadaljevali s Strange Kind Of Woman, Rapture Of The Deep itd. Publika je Gillianu, ki je sicer delno šepal na vokalu, tako rekoč jedla iz rok. Njegovo koketiranje s poslušalci je legendarno vsaj toliko kot njegov glas. Zvok je konkretno razjedal zvočnike, pri jakosti se kljub mestnim omejitvam ni varčevalo. Nato pa … Blitzkrieg. Fireball – speed metal. Nezaslišana hitrost, sploh za leto, v katerem je bil komad rojen. Uigrano, brezkompromisno, udarno. Ob meni sta noreli dve stari mami, ki sta prve Purple plošče po vsej verjetnosti kupile na začetku sedemdesetih, dvajset metrpv pred mano pa skupina, ki je prve posnetke verjetno slišala nekaj mesecev nazaj. Neprecenljivo; še en dokaz več, da rock 'n' roll ne pozna meja. Je nesmrten. V miksu so bili instrumenti razločni do zadnje potankosti. Gloverjev bas je, včasih na prste, včasih s trzalico, vseskozi osupljivo lahkotno dajal podlago Ianu Paiceu, edinemu originalnemu članu, ki je igral v prav vseh inkarnacijah skupine skozi njeno dolgo zgodovino, na vseh studijskih in live izdajah. Don Airey je v ozadju vseskozi poudarjal, kako pomemben del Deep Purple zvoka so klaviature, delno s hammond efekti, včasih z melo prijemi, nase pa je resneje opozoril v odlični štiriminutni solo točki. Glover je vmes vseskozi neustavljivo srebral vrček za vrčkom. Postavljenega je imel kar na bas boksih za sabo. Piva, seveda, za razliko od ostalih, ki so se bolj držali vode. Nasploh je nastop izgledal vrhunsko. Skupina nove plošče v javnost ni lansirala že nekaj let, za potrditev relevantnosti jim je nikakor ni treba izdati. Tu so, da igrajo, igrajo in igrajo. Karkoli. To so Deep Purple. Nadaljevali so z No One Came, Space Truckin', Mary Long itd. Nato je Steve Morse udaril najznamenitejši kitarski riff v zgodovini električne kitare, začel se je vrhunec. Smoke On The Water. Mojstrovina Ritchieja Blackmorea, ki jo preprosto pozna vsaj vsak drugi prebivalec planeta Zemlja. Ves amfiteater je na nogah odpel, odploskal večno klasiko, katere energijo je band uslužno požiral z navdušenjem in igrivostjo. Hvaležnost so pokazali z dodatkom v obliki Black Night in Hush, nato pa so se poslovili.
Kaj poreči? Odličen rock koncert najbolj zaščitnega banda v zgodovini zvrsti je konkretno naelektril slovensko poslušalstvo, novo generacijo, ki jih leta 2003 in 2004 še ni imela prilike videti, in staro, z novo dozo »trde skale« direktno v čelo. Deep Purple so kot vrhunska vina. Starejši in vedno boljši.

Tilen

SORODNE VSEBINE:
27. 5. 2010Requiem / Novice
24. 2. 2010Requiem Aeternam / Novice
23. 11. 2009Requiem / Novice
27. 3. 2003Autumn Clan - Requiem To The Sun / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
25. 4. 2024
Dust Bolt / Mortal Strike / Vinegar Hill / Torture Slave
Reportaža
24. 4. 2024
Finntroll / Metsatöll / Suotana
Reportaža
22. 4. 2024
Cremisi / Cronica / Dark Sphere
Reportaža
18. 4. 2024
Inquisition / Demonical
Reportaža
16. 4. 2024
VV / Zetra
Reportaža
15. 4. 2024
Judas Priest / Saxon / Uriah Heep
Reportaža
10. 4. 2024
Mr. Big / Jared James Nichols
Reportaža
8. 4. 2024
Angelus Apatrida / Battlecreek
KONCERTI & FESTIVALI
26. 4. 2024
The Swampnosis: A Gram Trip, Hrmülja, Lord Drunkalot
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
26. 4. 2024
LOYAL TO NONE vol. two
MC Gornja Radgona, Gornja Radgona
26. 4. 2024
Srd, Ater Era, Britof
MC Pekarna, Maribor
26. 4. 2024
Buss, Dunraven
Mladinski center Postojna, Postojna
27. 4. 2024
Nanowar of Steel
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
27. 4. 2024
Sovrag, Okl's Fruitloops, HellMetAll
Swenak, Idrija