Dragi prijatelji, zapomnite si: slaba reklama ne obstaja. Ob presežku glasbene ponudbe, ko je še tako motiviran človek izgubljen v iskanju svežih bandov, pride vsak namig ali stvar, ki pade v oko, prav. Tiste dni sem brskal po neki spletni strani in bral neskončno dolg seznam prihajajočih albumskih izdaj. Seznam ni vseboval filtrov glede na zvrst, zato sem bil prepuščen milosti in nemilosti lastne presoje. Pozornost so mi zagrabili Raz-***-strgani. V marketinškem jeziku temu pojavu pravijo »scroll stopper«. Prodano!

Iz imena banda sem dokaj enostavno z osnovami metalske logike in znanosti predvidevanja vsebine sklepal, da bom zelo verjetno slišal nekaj deathmetalskega. Vprašanje podrobnosti in sekundarnih deskriptorjev (čisti death ali zmes dveh ali več zvrsti, kot npr. thrash-death, blackened death itd.) je sicer ostalo odprto. Ko sem se bolj podrobno pozanimal o skupini, sem izvedel, da gre za Američane iz Kansasa in da so aktivni že slabi dve desetletji. Na vesti imajo že pet studijskih albumov, Kill. Bury. Repeat. pa je peti v vrsti.

Uradno se band ožigosa kot tehnični death metal. Morda bi se delno strinjal, a imam občutek, da je njihov zvok malenkostno divergiral tekom diskografije. Zavrtel sem si album, da sem si ustvaril lastno mnenje o zvoku. Klasični deathmetalski naslovi komadov z obilico nasilja, na primer: Stuck in the Trunk, Submerged in Human Compost, Dead But Delicious, Autopsy Report (Inconclusive) in seveda naslovni Kill. Bury. Repeat. Slednji mi je deloval še najbolj melodičen na celotnem albumu, čeprav niti približno ne gre za melodični death metal, daleč od tega. Poleg tega je moj naj komad albuma Dead But Delicious. Komad razume vsak omnivor, ki uživa v kulinaričnih mesnih dobrotah ob spremljavi okusnega kozarca vina. Ne nazadnje proti koncu komada v besedilu zaslišimo ime banda samega, kar v metaforičnem smislu nakazuje, da je esenca banda vtisnjena v prav ta komad. Splošno gledano, aktualen Torn the Fuck Apart je čisti death metal z elementi tehničnega death metala. Sam sem dobil občutek, kot bi poslušal old school floridski death metal, a s svetlobna leta boljšo produkcijo in kakovostjo zvoka. Če se grem igro »Torn the Fuck Apart bodo všeč tisim, ki poslušajo <ime banda>«, bi na hitro iz žepa navrgel: Dying Fetus, Origin, Hate Eternal, Vital Remains, Autopsy, Cannibal Corpse. Slednjim so celo posvetili poslednji komad albuma, priredbo Unleashing the Bloodthirsty.

En death metal na dan prežene nenavdihujoče in dolgočasne ljudi stran! Bilo bi hinavsko, če bi se bahal, kako sem po čistem naključju iz gromozanskega bazena bandov kot na tomboli zadel dobro recenzijo. Priznam, da sem zavestno iskal nekaj, kar se sliši bolj deathmetalsko z namenom diverzifikacije svojega pisanja v smislu, da pokrivam raznolike stile, ne le enega ali dveh. Konec dober, vse dobro – Torn the Fuck Apart so si s Kill. Bury. Repeat. zaslužili dodatno minutažo v mojih ušesih.