Sodeč po internetu imajo The Sword med samoopredeljenimi »čistokrvnimi« metalci kar nekaj gorečih nasprotnikov, ki bandu večinoma očitajo, da so »trendovski pozerji« brez pravega talenta. Oziroma so jih imeli, saj band na sceni z bolj ali manj istim stilom vztraja že dvanajst let, tako da o sledenju trendom težko govorimo. Sam sicer nisem bil nikoli med omenjenimi nasprotniki in menim, da je band v svoji karieri izdal kar nekaj zelo solidnih izdelkov. Še najbolj ravnodušnega me je pustil zadnji studijski album Apocryphon, ki mi preprosto ni »kliknil«, in sem tako na nov plošček čakal z upanjem, da bo bolj podoben leta 2010 izdanemu Warp Riders.
In High Country se začne precej obetavno, s prepoznavno retro mešanico doom metala in stoner rocka, ki smo jo od The Sword vajeni. Vse to je pospremljeno z ležernimi vokali, ki sicer po mojem nikoli niso bili najmočnejša točka banda, a so se vselej zadovoljivo spojili z instrumentalno podlago, ne da bi postali moteč element. Po prvih šestih prijetno zvenečih komadih pa nenadoma pridemo do skladbe Seriously Mysterious, ki se zdi kot poskus prodora The Sword v »primetime« termin MTV-ja. In ja, zveni tako slabo, kot je moč razbrati iz opisa. Razen komercialnih tendenc ne vidim razloga, zakaj bi The Sword tako skladbo uvrstili na svoj plošček. Če so slednje že morali dati iz sebe, bi lahko vsaj poskusili v obliki singla ali mini-albuma, medtem ko uvrstitev na dolgometražec vzbudi nekakšen čuden priokus, ki ostane do konca albuma, kljub temu da poskušajo The Sword že z naslednjim komadom Suffer No Fools nastalo situacijo popraviti z nekaterimi »polnokrvnimi« metal riffi, kar pa jim uspe le delno. V komadih, ki sledijo do konca ploščka, sicer ne ponovijo napake, kot je Seriously Mysterious, vendar pa številni komadi v nadaljevanju ne skrivajo komercialne orientiranosti. Nisem sicer en tistih, ki bi menil, da je komercialno nujno sinonim za nekvalitetno, vendar v tem primeru to žal večkrat drži kot ne. Vseeno si album do konca do neke mere opomore, kljub temu da se band od Seriously Mysterious skorajda vseskozi sprehaja po tankem robu.
15 skladb, ki nam jih The Sword postrežejo na High Country, se zdi preveč, kljub temu da gre pri prvi zgolj za kratek intro in da nekatere skladbe ne dosežejo niti treh minut dolžine. Menim, da bi ob redukciji ploščka na deset skladb in dobrih 35 minut glasbe dobili še en zelo soliden album The Sword, tako pa s 15 skladbami in 50 minutami predvajalnega časa prejmemo zgolj »pogojno užiten« izdelek, ki ga skorajda pokvari nekaj dvomljivih »poslovnih« odločitev banda (oziroma njihovega menedžmenta/producenta/založbe).