Od zadnjega Spock's Beard albuma je minilo komaj dober mesec, a že se je na policah trgovin znašel solo album njihovega klaviaturista Rya Okumota. Kljub temu, da so mu pri tem pomagali tudi člani matičnega banda, se Coming Through razlikuje od tipičnega Spock's Beard stila. Nekaj njihovih elementov se sicer že najde, bližje pa je ta album nekakšnem hibridu, ki bi ga dobili s križanjem Planet X in King's X. Tu bi lahko naštel še nekaj bandov, kajti pri skoraj vsaki pesmi bi za vpliv lahko napisal drug band, a v grobem bosta prej omenjena še najbolj primerna. Tako recimo pesmi Godzilla Vs. King Ghidarah in Free Fall zaznamujejo fusion in jazz elementi, poleg Ryovega eksperimentiranja pa pomembno vlogo igra na trenutke zelo poudarjena bass linija. Ryo se poslužuje vseh mogočih klaviatur, od synthesizerja, ki pri »spuščanju« zvokov ne pozna nobenih omejitev, klasičnega klavirja, seveda pa ni pozabil niti na hammond. Najboljši del albuma je vsekakor skoraj 19-minutna Close Enough, ki jo je napisal skupaj z Nealom Morseom, zdaj že bivšim Spock's Beard pevcem. Pesem je polna različnih razpoloženj, atmosfer, poleg progresivcev pa bi morala zadovoljiti tudi oboževalce legendarnih Pink Floyd. Treba je povedati, da vse pesmi niso na enakem kakovostnem nivoju, med zanimivejše pa sodi tudi rockovsko obarvana Highway Roller z Glennom Hughesom na vokalu in Ryovem 11-letnim sinom za bobni.
Gledano v celoti Coming Through ni plošča za vse, ki imajo radi progresivno glasbo, zagotovo pa si bodo zanjo čas vzeli progresivni »freaki«, ki pri svojem glasbenem zanimanju ne poznajo meja in so vedno odprti za nove, nenavadne stvari.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.