Zelo »plodno« leto 2001 na britanski progresivni sceni z novim albumom The Cross & The Crucible nadaljujejo Škoti Pallas. V prvi polovici osemdesetih je bil band zelo dejaven, potem so si privoščili daljši odmor, v zadnjih treh letih pa so zopet bolj aktivni.
Podobno kot nekateri angleški progresivni bandi, tu mislim predvsem na Areno, je tudi pri Pallas opazno, da ima njihova glasba korenine pri njihovih starejših, slavnejših rojakih iz sedemdesetih (Pink Floyd, Yes, Genesis). Po uvodu se zares začne z naslovnim devetminutnim komadom. To je zelo razgibana dinamična pesem z epskim prizvokom in neverjetno harmonijo med vokalom in melodijo. Epskost dajejo zelo dejavne klaviature, ki skupaj z vokalom ustvarijo atmosfero, ki spominja na Pink Floyd. Bass linija je zelo poudarjena in skrbi za narekovanje ritma. Seveda ne manjkajo zanimivi kitarski riffi, dinamični bobni, popestrijo pa jo še z zborovskimi vložki. V podobnem stilu je tudi naslednja For The Greater Glory in lahko rečem, da skoraj celotna plošča. Malce odstopata le baladno usmerjeni Who's To Blame in Generations, kjer v ospredje pridejo akustične kitare. Omenil bi še izredno zanimivo klaviatursko solažo sredi enajstminutnega Midas Touch.
The Cross & The Crucible vam ponuja več kot uro vrhunske, tipične britanske progresive. Če ste privrženci take glasbe ne vidim razloga, da si tega albuma ne bi kupili.

Matjaž