Priznam. Sprva sem hotel napisati pozitivno recenzijo tega s Portugalske izhajajočega black metala. Pisal bi o počasnem mid-tempo black metalu s sorazmerno zanimivimi riffi, zadušenim vokalom, ki je, roko na srce, preveč v ospredju za skoraj kakršenkoli okus. Pisal bi o old school zvoku, strukturi in miselnosti, katerih predstavnik Onirik zagotovo je. Potem bi pisal o misli, ki se mi je porodila ob albumu Spectre. Namreč, vprašal sem se, koliko struktura skladb in stil riffov vpliva na produkcijo, oziroma – z ozirom na digitalno lahko (in sorazmerno poceni, če že ne zastonj) dosegljivo opremo za skoraj sleherno dušo – koliko stvar deluje v obratni smeri. Spectre sem imel in še vedno imam na sumu, da je osnovna ideja za albumom fiksacija z zvokom 'kako bo album zvenel', vse ostalo pa je podrejeno tej 'mistress' ideji.
Na tem mestu dosežem(o) sedanjost. Takšne recenzije ne bom napisal, ker album tega ni vreden. Spectre obsega devet skladb, traja triinštirideset minut in edina praktična vrednost tega albuma je, če si potencialni poslušalec zaželi statičnega black metal 'background' zvoka. Kdor je slišal ključne albume Darkthrone, je slišal vse in ogromno več, kar Onirik ponuja. In ne … skupin niti približno ne primerjam.
Časi takšnega black metala so žal minili. Bili so (če kdaj) petnajst let nazaj in veliko severneje. Seveda pa se bodo kot 'prikazni' še vedno pojavljali posamezniki in skupine, ki bodo tulili v luno, a je ne bodo premaknili. Spectre je prikazen. Žalosten star duh. Duh v krsti. V škatli. Prikazen v škatli. Spectre v zvoku. Spectre na glasbenem nosilcu.
Sedaj, ko razmišljam … se vprašam, ali se Onirik tega zaveda?

Davorin