Lord Belial je black metal zasedba iz Švedske. V zadnjem desetletju jo je zaznamovalo nestanovitno delovanje, medtem ko je bilo med koronakrizo očitno dovolj (dolg)časa, da je končno izšel dolgo pričakovani deveti album. 14 let po albumu The Black Curse se je rodil plošček z naslovom Rapture, ki je bolj ali manj posvečen melodičnemu black metalu.

Vihravi začetek albuma pri poslušalcu vzbudi pričakovanja o slabih 50 minutah divjega black metala. Uvodni komad Legion sprva ponuja blast beat in ultra hitre kitare, toda band ne drži visokega tempa do konca. A ne zato, ker tega ne bi mogel, temveč preprosto zato, ker tega noče. Lord Belial nikoli niso bili monotoni, Rapture pa tudi nikoli ni imel namena to postati. Najkasneje ob koncu prve polovice albuma Lord Belial s komadom Belie All Gods dokažejo, da se jim ne gre za monotono agresijo, temveč da gradijo na raznolikosti. Nekakšna ritualistična »low tempo« balada z zborovskim petjem in počasno kitarsko solažo predstavi band v drugačni luči in obrne poslušalčeva pričakovanja povsem na glavo. V drugem delu albuma trojica iz Švedske nadaljuje po zastavljeni poti, ki spominja na marsikateri melodični black metal izdelek iz preteklosti, medtem ko se plošček zaključi povsem drugače, kot se je začel. Zaključna pesem Lamentations je popolno nasprotje že omenjenega uvodnega komada. Lamentations namreč nikoli ne poseže po visokih prestavah, temveč v »mid tempo« predelu s pomočjo zborovskega petja ponovno ustvari nekakšno romantično vzdušje.

Zasedbi Lord Belial je z Rapture sicer uspelo ponuditi zelo razgiban album, toda na njem kljub številnim raznolikim elementom ne najdem ali ne slišim ničesar, kar ne bi slišal že kje drugje. Album me zaradi tega sicer ne odbija, toda ob poplavi unikatnejših izdaj pa se mi vseeno zdi vprašljivo, če bom pogosteje posegal po njem.