Ko Korpiklaani napovejo izid novega albuma, so besede mnogih poznavalcev oz. poslušalcev po navadi takšne: »No, super, še en pijanski album za feštat'!« Tokrat ni povsem tako. Če je bil osmi plošček Manala še povsem veseljaški, je njihov deveti studijski album rahlo nasprotje. Noita oz. po naše čarovnik, šaman, zdravilec, je veliko bolj gozden, spiritualen in se vrača h koreninam banda. Seveda je obvezno na albumu vsaj en pivski komad in tokrat je to med drugimi veselimi tudi Sahti (tradicionalno finsko pivo). Pa kljub temu se že od albuma Ukon Wacka čuti, da je zasedba odrasla, če ne na odru ali v zaodrju, pa vsaj v studiu in v stilu pisanja. Veliko več je globokih, počasnih in predvsem treznejših linij. Seveda violine ter takšne in drugačne frulice še vedno poskrbijo za »humppa« norčije, velik delež pa kot vedno doda tudi harmonika, ki tokrat zveni res odlično.
Noita tako v celoti ponuja enajst komadov, vključno z bonus komadom ter priredbo. Skupaj petdeset minut izjemno razgibanega albuma. Otvoritveni Viinamäen Mies (Vineyard man) spomni na dobre stare veseljake in tako nariše nasmeh na obraze vseh tistih poslušalcev, ki si zavrtijo Korpiklaane zgolj takrat, ko je v njihovi krvi že dober delež alkohola. Kratko, veselo, poskočno in klasično za finski gozdni klan. Zgodbo nadaljuje Pilli On Pajusta Tehty (The Flute is Made of Willow), ki s prijetno poslušljivo melodijo refrena oz. celotnega komada nadaljuje veselico. Tukaj bi se sicer že lahko spraševali, ali bomo ob koncu albuma z glavo pri tleh ali ne, ampak verjetno ne bo tako. Zabavo namreč prekine Lempo (finski bog ljubezni in plodnosti), ki postreže s tistimi šamanskimi melodijami in vokali, o katerih je bilo govora na začetku. Počasne, globoke in rahlo otožne melodije, ob katerih bi raje delali kaj drugega, kot pa dvigali kozarec. V takem komadu se zasedba lahko odlično predstavi, ker zaradi počasnosti komada ni potrebe po nasičenosti vseh instrumentov. In tako se lahko posamično predstavijo harmonika, violina in frulice. Posledično pa je komad dolg kar dobrih pet minut in celo ni najdaljši na albumu! Da ne bi bil kozarec predolgo poln, poskrbi Sahti (tradicionalno finsko pivo), o katerem ni treba zgubljati časa z besedami, saj je zopet klasičen komad Korpiklaanov, ki gre zelo hitro v uho. Tudi naslednji Luontoni (My Nature) je še precej pozitivno energičen in preveč nasičen z vseh strani. En tistih, ob katerih te začne po petih minutah boleti glava, sploh pa če jih poslušaš enega za drugim. Kakorkoli povedano, takšni komadi so prevečkrat slišani in že skoraj do kosti oguljeni. Na srečo vse skupaj prekine Minä Näin Vedessä Neidon (I Saw a Maiden in the Water). Dobrih šest minut dolg, precej melanholičen in vse drugo kot pa Korpiklaani. Sploh če si ga boste predvajali povsem ločeno od njihovih klasik. Violina in frulice ustvarijo posebno magično vzdušje, ki ga popestri še harmonika, ostalih instrumentov pa skoraj ni slišati. Vse skupaj deluje precej trdo in tragično. Zagotovo je zelo pomemben dejavnik pri vsem tudi trdota skandinavskega jezika, v katerem je odpeta celotna plata. Govora je seveda o finščini, da ne bo pomote. Kot že prej omenjeno, so se Korpiklaani tokrat odločili za priredbo. Častno mesto na albumu je dobil komad Jouni, Jouni (oz. v originalu Mony Mony, zasedbe Tommy James and the Shondells). Na kratko povedano bo pesem zagotovo koncertni hit, saj ji violine dodajo le piko na i, metalska preobrazba pa dodatno poskočnost, ki so je vsi veseli. Poskočnost nadaljuje Kylästä Keväinen Kehto (A Springlike Cradle from the Village), ki pa se v refrenu umiri in tako vsaj do neke mere vrže komad iz dolgčasa v slogu Korpiklaanov. K temu pripomore tudi violinski interludij, ki ga band uporablja pogosteje kot kitarske solaže. Čarovniška Ämmänhauta (Witch's Tomb) res takoj spomni na neko pogansko vas, kjer se pravkar izvaja šamanski obred. Sama melodija in način petja te popeljeta na domišljijsko potovanje. Po mojem najbolj netipičen oz. nepričakovan komad pa je zadnji Sen Verran Minäkin Noita (There's Some Witch in Me Too), skoraj 7- minutna mojstrovina, v kateri je slišati vse. Od melodičnega viking/death metala pa do harmonike, od hitrega poskakovanja do melanholije. Tokrat drži rek, da so najlepše stvari na koncu. Komad res znova in znova preseneča, saj ob vsakem poslušanju slišim nekaj drugega, novega. Temu sledi še bonus Antaja (Giver), ki z umirjeno melodiko odlično zaključi razgiban album.
Ne bom rekla, da je album presežek ali pa totalen polom. Je pa nekje vmes. Nekateri komadi so povsem klasični in prežvečeni, spet v nekaterih drugih zasedba pokaže svojo odraslost in treznost. Morda je že čas, da se band 100-odstotno strezni, saj so jim po mojem štete ure. Vsak se nečesa naveliča in preizkusi nekaj novega in tudi Korpiklaanov se bodo ljudje sčasoma naveličali. Zaenkrat jih nekateri komadi še držijo pokonci, ne bodo jih pa več dolgo.