Stoner metal je znova v porastu že nekaj let in kot so bili na Metelkovi v preteklosti na skoraj tedenskem sporedu black metal koncerti, se je Gromka pred nekaj leti prelevila v trdnjavo sludgea in stoner/doom metala. Čez lužo je ponovni val ujela tudi mlada zasedba iz koloradske prestolnice miljo nad morjem, ki si je nadela ime Khemmis.
Dve leti po izidu samonaslovljenega mini albuma je četverica poleti izdala prvenec Absolution, ki stoner metal združuje z nekaj prvinami drugih žanrov, med katerimi je pričakovano še najbolj prisoten sludge. Kaže se predvsem skozi Benov harsh vokal, ki je v samostojni izvedbi še kar poslušljiv, ob res čistem Philovem petju pa je pogosto kar odvečen, čeprav na trenutke skupaj gradita zanimive pasaže. Pri mešanju obeh vokalnih tehnik se vedno najprej spomnim na Borknagar, saj so to vedno radi počeli, celo pretiravali z mešanjem več vokalov, vendar pri Khemmis že sama kombinacija v izhodišču ni najbolj posrečena, a na srečo vsaj ni vseprisotna. Pri skladbi Serpentine Phil še sam preklopi na tršo vokalno tehniko, ki bi jo sicer prej pričakovala pri kakšnem post/hardcoru, a se njegova barva mnogo bolje poda glasbi kot Benova.
Riffi so znotraj stoner metala že večkrat slišani in žanru zvest je tudi kitarski zvok, ki ga je producent Dave Otero lepo ujel in obdelal v studiu Flatline Audio. Po produkciji je 43- minutni plošček še kar soroden lanskemu albumu Pallbearer, Foundations of Burden, vendar bolj kot ne samo po zvoku, saj je za razliko Absolution hitrejši in lahkotnejši. Čeprav ne morem govoriti o ne vem kakšni mojstrovini, se k njegovim šestim skladbam še kar pogosto vračam in četudi so si nekatere med seboj zelo podobne, album ne deluje tako dolgočasno kot prenekateri izdelek sorodnega banda. Gotovo si na primer ne bom več zavrtela Hochelage, novega albuma Dopethrone, ker je obupno enoličen. Na Absolution je v primerjavi s celoto največje presenečenje balada The Bereaved, ki jo je band vključil z že omenjenega debitantskega mini albuma, je pa tudi edina skladba, pri kateri se Khemmis v besedilu ukvarjajo s psihedeliko, saj so tokrat zaobjeli celo vrsto drugih tem: v Ash, Cinder, Smoke je to smrt, v Serpentine zloraba, v Burden of Sin greh in v Torn Asunder ter Antediluvian zaton človestva.
Khemmis morda niso ena tistih skupin, ki ti kot prva stvar zjutraj najprej pade na misel in si nato določene pesmi preprosto ne moreš izbiti iz glave, dokler si ne zavrtiš kar celega albuma, a jih ne gre tako zlahka odpisati. Kot dobro izhodišče v Absolution lahko služi skladba Burden of Sin, pri kateri so dobro zastopani vsi prepoznavni elementi zasedbe.