Moje začetno obdobje uživanja metala, ki se je začelo v zgodnjih 90-ih, je bilo zaznamovano s fazo odkrivanja in raziskovanja. Ker je to bil čas, preden je internet v Sloveniji prišel v bolj množično uporabo, sem svoje raziskovalne podvige izvajal predvsem preko obiskovanja trgovin z metalsko glasbo v Ljubljani (W.O.M., Rec Rec in Rock Hard) in sem se pri izboru tistega, kar bom kupil, zanašal na predpostavko, da če mi bo všeč naslovnica, mi bo všeč tudi glasba (koliko vode drži taka predpostavka, naj presodi vsak sam). No, pri mojih poteh v metalsko neznano mi je bila v precejšnjo pomoč tudi Metalmania – televizijska oddaja, posvečena metalu (mislim, da) na drugem programu Hrvaške radiotelevizije (HRT). In ker se mi je tista dežela, »tamo daleko, daleko od mora /.../« (katere izvirnega greha nisem toliko videl v silah, ki so uničile nekdanjo skupno državo, kot v tem, da je bila zibelka glasbene abhorentnosti in abominacije, imenovane turbof**k), zdela predaleč, sem svojo pozornost bolj posvetil spoznavanju hrvaške metal scene oziroma skupinam, kot so Anesthesia, Ashes You Leave ... in Kain. V oddaji Metalmania sem prvič videl njihov spot za naslovno pesem In Touch With Reality in v Rec Recu še v istem tednu kupil v nadaljevanju recenzirani EP na kaseti.

Slednji je sestavljen iz sedmih pesmi v skupni dolžini nekaj manj kot pol ure. Gre za polnomasten thrash ameriške šole, zložen v času, ki tej zvrsti ni bil najbolj naklonjen, saj se je pozornost velikega dela metalskega občestva že začela ozirati proti black metalu.

Prva pesem nosi ime EP-ja. Takoj nas po ušesih udarijo udarno, počasneje in nekoliko zadušeno zveneče električne kitare ter topo zveneče bobnanje. In tudi bas kitara prijetno in razločno brni ter praska po ušesih. Vokal je srednje nizek, hrapav in razločno slišen. Je pa petje malenskot »odebeljeno« z učinkom odmeva. Pesem žaga v zmernem srednjem thrasherskem tempu in zaradi pogostega ponavljanja refrenskega dela, ki gre hitro v ušesa, postane tudi nekoliko groovy. Udarno neprehitro in thrashersko neposredno.

Sledi My Words of Hate, po mojem mnenju najboljša pesem. Začne se z igranjem nedistorzirane električne kitare, ki daje občutek padanja. Ko se igranje kitar prelije v solažo, začne pesem prikazovati stanje pasivnega duševnega obupa, pri čemer lead kitara odlično vodi oblikovanje takih občutkov. Zabijanje bobnov po glavi in težko, žagajoče igranje kitar povzroči preobrazbo pasivnega obupa skozi avtorefleksijo v bes, katerega izbruh napove nedisortizrana kitarska melodija z vokalnim recitalom. Od tam naprej sledi le še odlično glasbeno in vokalno uprizorjen izbruh nebrzdanega besa. To je to!

Pri Land of Dreams skupina nadaljuje z igranjem počasnejšega žmohtnega thrasha s ščepcem okusov Sepulture (ko je skupina še znala snemati dobre plošče, nazadnje z izdajo Chaos A. D.) in Pantere. Odlikuje jo odličen zvok kitar, bobnov in vokalov. Zaradi svojega precej počasnejšega tempa pesem zagotovo ni namenjena mosh pitu, vendar izpade zelo uporabna za kakšno terapevtsko-katarzično izžiganje osebnih frustracij skozi ušesno injiciranje jezne glasbe.

Čeravno je Who I Am? ena izmed kompozicijsko enostavnejših pesmi na EP-ju, nas že na začetku zbombardira z energičnim basom, bobnanjem in igranjem kitar. Vokal lepo sledi igranju kitar in je v tej pesmi v primerjavi z ostalimi še za dva pododtenka globlji in počasnejši, hkrati pa bolj kričeč in zato še bolj agresivno zveneč.

Time for Change sodi ob že omenjeni My Words of Hate med najboljše stvaritve na EP-ju in vodi v kategorijo samoreflektivnega thrasha. Njen glavni adut so kitare, saj jo v osnovi sestavljata dve temi, katerih glavno podlago predstavlja ravno način igranja slednjih. Ena tema temelji na podlagi igranja nedistorziranih, druga tema pa na podlagi igranja distorziranih kitar. Kitarske melodije lead kitare delujejo kot povezovalec obeh tem, medtem ko soliranje lead kitare gradi most, ki kakovost pesmi dvigne do njenega najboljšega, zadnjega dela, ki je od prej izpostavljenih delov hitrejši, udarnejši in kompleksnejši ter s tako strukturo dviguje intenzivnost in impulzivnost samorefleksije do vrha.

Mletje bobnov in rezanje kitar pri Underworld že od začetka ustvari prijeten ambient ameriškega thrasha 90-ih let. Petje je sestavljeno iz dveh delov: nekoliko šepetajoče zvenečega v ospredju in kot odmev krika v ozadju. Navkljub temu zanimivemu pristopu k vokalni dimenziji pesmi je v njej igranje glasbil tisto, ki najbolje kaže bravuroznost glasbenikov in cele skupine. In če se je do te točke ta bravuroznost izkazovala v povezavi s kompozicijsko celovitostjo pesmi in vokalnim delom, se slednja tu pokaže povsem samostojno in tako jasno pokaže, da je igranje glasbil prva violina arzenala orožij skupine.

Zadnja pesem Pride odstopa od preostalih pesmi le po tem, da je igranje kitar nekoliko bolj zateglo zveneče in da posamezni kitarski akordi ostanejo bolj v spominu kot pri večini preostalih pesmi. Petje je v pesmi manj prisotno kot pri ostalih in bi jo zato lahko označil kot skoraj instrumental. Spodoben zaključek thrasherskega bisera iz 90-ih in prostorov nekdanje skupne države.

EP thrasherskim ušesom paše kot dober, vsaj pet centimetrov debel masten, uležan (saj je iz 90-ih, mar ne?) in sočen zrezek, ki pri vsakem ugrizu (pesmi) ustvari občutke ugodja in zadovoljstva ob trganju tkiva mesa, obdanega s harmonijo mesnih sokov, ki se ob tem cedijo. Gre za thrash EP, ki je z vso lepoto in mogočnostjo te spoštovanja vredne metalske podzvrsti sposoben pokazati brez nepotrebnih prog omakic, prelivov in/ali oblog.