Želeli smo in dobili smo. »Nov« album iz hiše Isengard, Fenrizov večni solo projekt, varovanček, ki zelo redko stopi iz teme in kar koli obelodani. Tako tudi zelo čudnega leta 2020 ni nikakor drugače, saj nam Isengard oziroma Fenriz z albumom Vårjevndøgn dejansko ne ponudi nič novega, temveč točno to, za kar ga sledilci njegove glasbe že dolgo prosijo. In sicer, da premeče svoje omare in preveri, ali se ne slučajno dejansko še kje skrivajo kakšni posnetki od Isengard. In glej ga zlomka, Fenrizovo iskanje je obrodilo sadove, možakar je na plano potegnil 7 predhodno neizdanih komadov, med te pa pomešal komada The Fright in The Light, ki sta bila 2016 izdana na EP-ju Traditional Doom Cult.

Poleg doom metala, ki je v fokusu omenjenega EP-ja, ponuja Vårjevndøgn glasbeno to, kar Fenriz povzema s pojmom »cult metal« in kar je hkrati naslov kratkega uvoda. In kaj je »cult metal«? Mešanica old-school metala, rocka in punka. Mešanica zgodnjega heavy metala, doom metala iz hiše Black Sabbath, punka in zgodnjega rocka, s čimer so položeni vsi temelji za NWOBHM, na katerega zadnja leta prisega tudi dvojec Darkthrone.

Glede na to, da so bili vsi komadi recenziranega ploščka posneti med letoma 1989 in 1993, je nesmiselno pričakovati kar koli dih jemajočega ali za sceno oziroma glasbo nasploh pomembnega. Poslušalec sicer lahko potegne marsikatero vzporednico z ostalimi deli iz hiše Isengard, sploh Fenrizovi raznovrstni vokali obudijo spomine na poslušanje glasbe v 90. letih prejšnjega stoletja, a kaj več kot to in čaščenje metala kot takšnega pa od Vårjevndøgn ne pričakujte. Če imate radi primitiven in neposreden metal z enostavno produkcijo in vas kompleksni aranžmaji ne zanimajo, boste zadovoljni tudi po n-tem poslušanju. Vsi ostali pa prste stran.