Hollow Haze so bolj ali manj še neznanka v mednarodnih teritorijih, čeprav se v zadnjem času z vse večjimi ambicijami obračajo tudi proti tujini. Za seboj imajo na primer turnejo s Tarjo, turnejo po Izraelu in tako dalje.
Italijani se držijo klasičnega heavy metala s primesmi evropskega power metala (sploh kar se produkcije tiče) in pri tem ne odkrivajo tople vode. Glavna posebnost je, da se praktično skozi cel album držijo srednjega tempa, z rahlimi odstopanji v up tempo. Album zaključijo z uspelo priredbo klasike Black Sabbath Headless Cross (zelo pohvalno, da se bandi spomnijo tudi na prepogosto prezrto obdobje s Tonyjem Martinom na vokalu), ki je nekako tudi dober pokazatelj, kje se Hollow Haze nahajajo s svojo glasbo. V pesmih dajejo velik poudarek melodičnim vokalnim linijam, preprostim, učinkovitim riffom z obvezno (manj) zanimivo solažo, v del skladb pa uspešno dodajo tudi nekaj epskega pridiha. Občasna uporaba orkestralnih vložkov ne moti in doda glasbi globino, s čimer ima pozitiven učinek na atmosfero albuma. Ko se jim v komadu vse poklopi, od riffov in melodij do vzdušja, je rezultat kar prepričljiv in takih komadov je na albumu kar nekaj. Eden izmed njih je Tears Of Pain, kjer nekatere vokalne linije kot gost odpoje nekdo, ki zveni kot (ali celo sam) Tim »Ripper« Owens (uradnega podatka o tem sicer nisem zasledil, a glede na vokalno predstavo se zdi nemogoče, da bi te screame odpel vokalist Ramon Sonato). Prav nasprotno pa so nekatere skladbe na albumu še preveč enolične, nekje v sivem povprečju, brez posebnega dogajanja, dolgočasne. Tovrstnih skladb je žal vseeno preveč, da bi album kot celota lahko bil kaj več kot le soliden.