Tri leta po Undying Light se kalifornijski tehnični death metalci vračajo na glasbeni trg s petim dolgometražnim albumom Empyrean. Tehnični death metal v modernejšem ključu, ki ga ponuja skupina, vsebuje zanimivo izmenjevanje hitrih delov in melodičnih zaustavljanj, ki nekako izdajajo tudi deathcore korenine projekta iz San Francisca.

Album odpre The Bitter Taste of Clarity, ki takoj predstavi celotno vsebino albuma: kratka ambientalna zavesa uvede ritmično in melodično kompleksen riff, nad katerim se glas vokalista Kyla Schaeferja sprehaja po različnih registrih, od nizkih growlov do krikov, ki skoraj spominjajo na modernejši hardcore vokal. Nadaljnji razvoj glasbe postopoma razkriva izrazit občutek za melodijo, ki prihaja do izraza predvsem v vokalnih in kitarskih delih. Tako tudi najhitrejši deli ohranjajo vedno kanček melodije, ki pa nikoli ne zapade v nepotrebno osladnost, ampak raje služi kot povezovalni element, ki lahko spremeni eksplozijo v tišino in obratno. Te melodije pa se pravzaprav prepletajo tudi z atmosferičnostjo, ki je prisotna skozi celoten album. Uporaba efektov, kot so razni reverbi in delayji, ustvarjajo eteričen efekt, ki ga dodatno podkrepi občasna uporaba čistega vokala in izrazit kontrast med nizkimi in visokimi notnimi registri. Tovrstni kontrasti izstopajo na primer v singlu Radiant Ascension v sodelavi s pevko Tori Letzler, v katerem meji refren že skoraj na pop glasbo. Podobno tudi Embrace Oblivion črpa moč izraznosti prav iz psihedelične mešanice, ki jo ustvarijo brutalni in melodični ter eterični deli.

Strukturno je vsak del osmišljen znotraj posameznih komadov: kljub kompleksnosti glasbe in njenega poteka je vsekakor mogoče slediti glasbenemu in idejnemu toku, tudi v kontekstu nadstrukture, ki je celoten album. Uporaba tehnicizmov razrašča iz samih struktur: v nobeni od pesmi ne bo zaslediti pretiravanja z arpeggii in čim bolj kompleksnimi prijemi bobnov in kitar, v katerih bi člani samo razkazovali lastne sposobnosti. Empyrean je glasbeno popotovanje, ki v svojih 52 minutah trajanja razkaže vse odtenke sodobne progresivne težke glasbe, vključno s kakšno djent potezo, predvsem pri kitarah.

Kaže, kot da je skupina iz San Francisca nekako le našla lastno pot in izražanje, ki je po eni strani precej v skladu s tendencami znotraj podzvrsti, po drugi strani pa ohranja lastno singularnost in te tendence pravzaprav tudi soustvarja ter se skuša izboljšati z vsako glasbeno izdajo, kar je tokrat prineslo odlične rezultate.