Avstrijci Edenbridge se že leta predstavljajo kot solidna simfonična, melodična metal zasedba z ženskim vokalom, ki pa nekako ne more držati koraka z najuspešnejšimi podobnimi evropskimi bandi. S tem mislim predvsem na Nightwish, s katerimi so bili v preteklosti pogosto primerjani. Njihov položaj se tudi z albumom številka pet The Grand Design ne bo kaj dosti spremenil. Še vedno ostajajo korak, dva pred žanrskimi kolegi, rojaki Visions Of Atlantis in korak, dva ali več za Nightwish, Within Temptation, Epica in podobnimi zasedbami.
Pri uvodni skladbi Terra Nova z zborovskim petjem, vokalnimi linijami, klaviatursko podlago, pompom in samo strukturo spominjajo na Angra, seveda pa se ne morejo primerjati z virtuoznostjo Brazilcev. V naslednjih dveh skladbah pa pride na dan očitna podobnost z Nightwish; pri kitarskih riffih, zvenu bobnov, melodijah, orkestralnosti, iskanju podobnih rešitev v aranžmajih bi lahko potegnili tesne vzporednice s Finci, razlika je v tem, da Edenbridge tu ne pristopajo tako pompozno, orkestralnost ni tako močna in tudi nivo komponiranja je na nižji ravni. Vseeno bi ljubitelji tovrstnih zvokov tudi pri The Grand Design našli razlog za poslušanje. Cel album zaznamuje lepo ustvarjena harmonija vseh inštrumentov in »angelskega« vokala Sabine Edelsbacher, pesmi so lepo tekoče, melodične, s poudarjeno epskostjo v daljših skladbah in z več pop pridiha pri mirnejših. Pri teh daljših epskih skladbah je opaziti, da se v vsem le ne zgledujejo po Nightwish in da imajo smisel tudi za pisanje bolj zahtevno grajenih skladb. A pri tem jim le manjka nekaj več kreativnosti in privlačnih idej, kar bi jih lahko dvignilo na višji nivo.

Matjaž