Trajalo je sedem let od albuma Angelus Exuro pro Eternus in preko eno leto od singla Nail Them to the Cross. Toda, kdor čaka, ta dočaka. In tako smo končno dočakali zloben šesti album za moje pojme najbolj precenjenega (black) metal banda vseh časov. V recenziranju zgoraj omenjenega singla sem o Belphegor in Dark Funeral zapisal: »Diskografiji obeh bandov bi z vidika osebnega okusa lahko zreduciral na en dober album, vse ostalo, kar presega dolžino enega celovečerca, pa nato zapade v kategorijo monotono, dolgočasno in že prevečkrat uporabljeno. Tako je potem tudi vseeno, kateri album se po naklučju znajde v predvajalniku, pomembno je le, da nabijanje ne traja predolgo.«
Kljub ostrim besedam sem bil optimističen okoli najnovejšega studijskega izdelka, ki so ga Švedi napovedovali prav z omenjenim singlom. In kaj menim danes, ko se je album že nekajkrat odvrtel v mojem predvajalniku? Priznati moram, da nisem razočaran, čeprav to dejansko pomeni dvoje: medtem ko si album relativno rad zavrtim v predvajalniku, moram pošteno priznati, da pričakovanja po drugi strani sploh niso bila kaj prida visoka. Še dobro, kajti album je dober, soliden, kaj več pa tudi ne. In na tem mestu sploh nočem pomisliti na to, da je skupina zanj porabila sedem let. Ko smo recimo na Dødheimsgard čakali osem let, je band ponudil povsem unikaten izdelek (A Umbra Omega), se Dark Funeral še naprej zatekajo k ultra hitrim in monotonim blast beatom ter že preverjenim formulam iz lastne diskografije.
Toda kot je nakazoval Nail Them to the Cross, so si Dark Funeral drznili poseči tudi po za njihove razmere bolj kompleksnih in razgibanih strukturah ter jih povrhu začinili še z meni dokaj všečno atmosfero, zaradi česar album po zaslugi uvodnega Unchain My Soul vsaj prve tri komade dodobra zabava. Nato se s komadoma As I Ascend, katerega druga polovica je povsem sprejemljiva, in Temple of Ahriman, ki tako rekoč v celoti posega po že poznanem, žal spet pojavita melodika in ritmika iz komada Stigmata, kar dejansko pomeni, da band kopira samega sebe, nakar komad The Eternal Eclipse poslušalca z vso monotonostjo rine v dolgočasje, iz katerega se albumu deloma uspe izvleči s ponovno bolj razgibanim To Carve Another Wound in že poznanim Nail Them to the Cross. A ker Dark Funeral pač ne morejo iz svoje kože, so album zaključili na sebi tipičen način, ki ne zbudi prevelike želje po ponovnem poslušanju.
Pod črto Where Shadows Forever Reign vseeno rangira dosti višje kot večina ostalih albumov iz hiše Dark Funeral, saj so se »vitezi v oklepih« tokrat vsaj malo bolj potrudili in v lastne okvirje nam vsem že poznanega black metala vpletli malo več razgibanosti, malo več atmosferike in nekaj manj brezglavega nabijanja.