RECENZIJE

30. 6. 2015
Caïna - Setter of Unseen Snares
Broken Limbs Recordings, 2015

Multiinstrumentalist Andrew Curtis-Brignell je v začetku leta svojemu že tako zavidanja vrednemu opusu, ki ga je marljivo gradil v zadnjem desetletju, dodal svoj šesti dolgometražec. Setter of Unseen Snares je prvi album, ki ga Britanec ni produciral sam, temveč je to delo prepustil kolegu Joeju Claytonu (No Studio). Poleg bolj udarne in izpiljene produkcije je zanimiv tudi drzen preskok iz pretežno ambientalno-atmosferičnega post-metala, post-rocka ter ambientalnega elektro drona (skoraj vsak naslednji album se je precej razlikoval od prejšnjega) v bolj surove black metalske aranžmaje s pridihom panka. O teh vplivih se je Curtis-Brignell lani razgovoril v intervjuju, poleg tega pa je z javno podporo ženskam oz. feminizmu v metalu še pokazal, da gotovo ni samosvoj le v ustvarjanju, temveč tudi v razmišljanju znotraj scene. Javna razprava je nato nekako dosegla višek, ko je Erik Wunder zaradi agresivnih opazk na omenjeno temo iz zasedbe Cobalt odpustil dolgoletnega kolega Phila McSorleyja.

Konceptualni album o propadu človeštva, ki mu grozi ogromen asteroid – od tod torej motiv na naslovnici – v uvodu odpre odlomek pričanja Matthewa McConaugheyja v vlogi kriminalista Rusta iz HBO-jeve nadaljevanke True Detective, ki govori o tem, kako bi se morali ljudje kot anomalija v naravnem razvoju vrst prenehati razmnoževati. Po tem, kar sledi uvodu, postane hitro jasno, da so riffi in tudi posamezne pesmi med seboj toliko razgibani, da komadi kljub pogostemu hitremu bobnanju ne delujejo monotono, vmes pa se najde tudi nekaj umirjenih ambientalnih pasaž. Nič se ne vleče in dobre pol ure dolgi plošček še prehitro mine tudi po ničkolikem poslušanju. Dodatno globino Andrew dosega z minimalistično rabo izredno nizkih klaviaturskih zvokov, ki so razen občasnega zborovskega petja skriti globoko v ozadju in se dopolnjujejo z nevpadljivim, a mogočnim ruženjem bas kitare. Čeprav je Curtis-Brignell v preteklosti že sodeloval z gostujočimi glasbeniki (tokrat sta harsh vokal prispevala Michael Ribeiro ter Vice Martyr), se je prvič od ustanovitve studijskega solo projekta zasedbi Caïna pridružil še en uradni član, in sicer Laurence Taylor, ki s čutnostjo v svojem petju takoj preusmeri pozornost nase v skoraj šestnajstminutni pesmi Orphan. Slednja je zadnja in edina pesem na drugi strani ploščka, ki se od drugih razlikuje tudi po tem, da se že rahlo spogleduje s folk metalom v stilu Panopticon. Poleg tega deluje Orphan s svojo umirjenostjo in petjem kot nasprotni pol petim natempiranim, razmeroma kratkim komadom na prvi strani ploščka. Od slednjih je najbolj pomenljiv ravno istoimenski Setter of Unseen Snares, za njim pa ne zaostajajo dosti niti ostale pesmi. Po poslušanju I am the Flail of the Lord mi na primer refren »It's blasphemy!« po mislih odzvanja še naslednjih nekaj dni.

Brez recikliranja samega sebe in s poseganjem po nekaterih tipičnih black metalskih elementih, spretno vpetih v šest izredno poslušljivih komadov, je nastal album, ki se takoj vtisne v spomin in se ga hote ali nehote stežka otreseš. Setter of Unseen Snares je vsekakor vreden svojega denarja.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija