Dawn Of Azazel

Vesel sem, da mi je uspelo dobiti tale intervju z Dawn of Azazel v Beljaku, na njihovi turneji z Immolation, Krisiun in Grave. So največji, najboljši in najbolj predan novozelandski metal band, in nasploh verjetno tudi najbolj delaven band v Novi Zelandiji, deželi lenuhov. Presenečen sem bil, ko sem izvedel, da skupina, ki zveni tako unikatno ter je tako ambiciozna, prihaja iz umirjene luknje lenobe, v kateri sem preživel svoja najstniška leta tudi sam. Basist/vokalist Rigel in bobnar Martin sta se zdela zelo zadovoljna, ker sta lahko na turneji s takimi super bandi, nasploh pa sta bila tudi zelo prijetna, z veseljem sta odgovorila na vprašanja in se slikala.

JEAN-SEBASTIEN: Moje prvo vprašanje je: kako je imeti kozo za stalno naslikano na prsih?

RIGEL: Ne razmišljam prav preveč o tem. Je pač tam. Zame je to nekaj, v kar sem verjel odkar pomnim.Vedno mi je blo všeč to satanistično sranje. Zdi se mi kar nekako naravno. Ko sem videl dizajn, se mi je zdelo, da je prekleto kul. Mnogo je detajlov, kot na primer tale demon z velikim falusom (glava tega majcenega hudiča je pentagram). To je koza, a vseeno je tu veliko detajlov. Namesto ogrlice jo imam pač raje na koži – TRI plasti globoko.

JEAN-SEBASTIEN: Martin, kakšno je tvoje stališče do koze na njegovih prsih?

MARTIN: (smeh) Tatuji so kul, človek... Nah... Dobro zgleda na odru, tatuji so metal...

RIGEL: In bejbe padajo na to!

MARTIN: Sam nisem ravno pristaš tatujev, ki imajo nek velik pomen. Vse skupaj naj bi bla neke vrste dekoracija, ne? Če zgleda dobro in ti je všeč, potem je kul.

IVAN: Moram vprašati. Kakšen je občutek, ko si daš narediti nekaj takega?

RIGEL: Na nekaterih delih je bilo zelo boleče, na primer na prsih, ahilovi tetivi, pod pazduho... Ta tatu so mi delali okoli sedem ur. Padel sem v trans, razmišljal o budističnih teorijah, o tem, kako bolečina ni resnična, da je le začasna.

JEAN-SEBASTIEN: Ampak koza je za večno.

RIGEL: Tako je, sedem ur bolečine za življenje zla.

JEAN-SEBASTIEN: To je vaša druga evropska turneja?

RIGEL: Ja, ampak prva je bila zelo majhna, z majhnimi bandi. Jaz smatram tole za našo prvo pravo evropsko turnejo.

MARTIN: Tale je moja prva, na prejšnji turneji je bil stari bobnar.

JEAN-SEBASTIEN: Bi lahko predstavila band publiki, ki za vas verjetno sploh še ni slišala?

RIGEL: Brez skrbi. Smo Dawn Of Azazel z Nove Zelandije. V poslu smo OSEM let, od leta 1999. Izdali smo dva albuma, 7” ploščo in dva demo posnetka. Prvemu demu je sledila kopica domačih koncertov. Smo tudi prvi metal band, ki je igral v Avstraliji. Po 7” plošči smo imeli turnejo z Incantation po Novi Zelandiji. Prvo ploščo smo izdali leta 2004 na Agonia Records, imenuje se Law Of The Strong. Koncertirali smo po Avstraliji, Novi Zelandiji in Evropi (Francija, Nemčija, Avstrija, Belgija, Nizozemska, Švica). Nato smo odpustili starega bobnarja, ki ni imel dosti znanja in predanosti, naš drugi kitarist pa je odšel, ker ima družino in ni mogel opravljati turnej. Naslednjih šest mesecev smo spravljali vse skupaj nazaj v nekakšno obliko, Martina smo zaposlili na mestu bobnarja, posneli pa smo tudi večino Sedition, ki je bila posneta sredi leta 2005.

MARTIN: Nato smo najprej koncertirali po Novi Zelandiji. Jaz sem se pridružil skupini, zaključili smo s Sedition in po nekaj tednih smo že bili na turneji.

RIGEL: Imeli smo trinajst nastopov, kar je tu res veliko.

MARTIN: Nova Zelandija je res majhna država. Nato smo se vrnili v Auckland, si vzeli en prost teden, nato pa posneli Sedition. Če govorim kot bobnar, se mi je vse skupaj zdelo malce prezgodaj, a glede na okoliščine in moje sposobnosti se mi zdi, da je vse skupaj izpadlo kar dobro.

RIGEL: Album je izšel Marca 2006 (za ZDA in Evropo, op.av.). Nato smo naredili turnejo po Avstraliji, Novi Zelandiji, Tajski in Indoneziji z Disgorge (US). Dva meseca kasneje smo koncertirali po ZDA z Vital Remains in Incantation. Vzeli smo si nekaj mesecev prosto, nato pa vse skupaj zaključili še decembra z Deicide po Avstraliji in Novi Zelandiji.

MARTIN: Kar je prekleto kul, kaditi travo s Steveom Asheimom. Legion je zame, kot bobnarja, eden boljših albumov.

JEAN-SEBASTIEN: Si kadil travo z Masterjem Terranceom Hobbsom iz Suffocation?

MARTIN: Pa sem res! Travo sem kadil z mnogimi metal bogovi (smeh).

RIGEL: Z njimi smo imeli nekaj koncertov, nekaj festivalov v Avstraliji...

IVAN: Steve! (Steve je bog v človeški preobleki. Je poosebljenje vse odličnosti. Iz neznanih razlogov se je v tem trenutku odločil pojaviti, op.av.)

RIGEL: ...in sedaj smo na tej turneji, imamo osemintrideset datumov. Je najboljša turneja do sedaj.

JEAN-SEBASTIEN: To je to? Huh, ogromno...

IVAN: Napisal je célo knjigo...

JEAN-SEBASTIEN: To je zgodovina. Vem, da si omenil Immolation in Incantation kot ene svojih največjih vplivov, kot svoje metal bogove. Kako je koncertirati po ZDA z Incantation? In sedaj koncertirate z Bobom – The Masterjem.

RIGEL: Res je super. Za nas vse so največji vzorniki Morbid Angel, s katerimi še nismo koncertirali... Veste, ko pridemo nazaj iz Evrope je vse precej pusto. Prihajamo iz majhne države, kjer je resne glasbenike težko najti. Veseli me, da smo naredili toliko koncertov s temi skupinami v tako kratkem času, predvsem, ker prihajamo od tako daleč. Težko greš dlje od Nove Zelandije.

MARTIN: Morate vedeti, da si na začetku nikoli nismo mislili, da bomo mi, metal band z Nove Zelandije, koncertirali z Immolation, Deicide, Incantation in Krisiun. Ko pa vse skupaj pogledaš retrospektivno, ugotoviš, da od vseh ljudi okoli sebe prav ti stvar jemlješ najbolj resno. Torej je vse kot nekakšna usoda.

RIGEL: Težko je. Pred nami noben novozelandski metal band ni igral v Avstraliji. Samo upaš lahko, da ti bo uspelo. Pot je težka, a to je prvi korak na njej, če želiš nekaj doseči. Sam sem izjemno zadovoljen s tem, kar samo dosegli do sedaj.

JEAN-SEBASTIEN: Saj vesta kje je Tauranga, ne? Tam sem odraščal od devetega do osemnajstega leta. To, o čemer sta govorila, je eden od razlogov za moj odhod nazaj v Kanado. Nova Zelandija je majhna, izolirana država in ljudje imajo zelo sproščeno mentaliteto, niso ambiciozni.

RIGEL: To mi pri Novi Zelandiji hkrati ni in je všeč. Ok je kot nekje, kjer bi živel. Ko smo bili v ZDA, smo videli, kako so ljudje tam tekmovalni in pod stresom. Doma pa so vsi sproščeni. In če imaš ambicije je težko najti ljudi, ki imajo sposobnost, predanost in službe. Nova Zelandija je zanimiv kraj.

JEAN-SEBASTIEN: Sedition, vaš album, sem moral poslušati kar nekajkrat, preden sem padel notri. Ob prvem poslušanju se opazi le kopica blastanja. Potem pa se opazi vaš unikatni stil riffov, v katerih mešate “chug” dele z višjimi melodijami. Tudi produkcija je boljša v primerjavi z vašim prejšnjim albumom. Kako bi torej opisali zvok plošče in vaše namere ob njenem ustvarjanju?

RIGEL: Na prvem albumu so bili naši vplivi bandi kot so Conqueror, Blasphemy, Beherit, tudi Dillinger Escape Plan... čudni bandi, na primer Gorguts, Cryptopsy, Immolation, Krisiun... Različni zvoki, skratka. V mislih smo imeli bolj surov zvok, a veliko se je s to surovostjo izgubilo. Zdi se mi, da to ni pristajalo našemu stilu. Nekaj ljudi nas je imelo za “war metal” band, kar pa res nismo bili. Ti ljudje bi nas mogoče razumeli, če ne bi bilo te slabe produkcije.

MARTIN: Na nek način so ljudje pričakovali, da bomo postal prvaki tega stila, war metala. Ko smo izdali Sedition, ki je točno taka, kakor smo jo imeli v mislih, so bili mnogi razočarani, saj ni zvenela kot Conqueror.

RIGEL: Na splošno pa mislim, da je odziv boljši, kot pri prvi plošči. Produkcija je jasna, a močna, najpomembnejša stvar za nas pa je, da smo agresivni. Veliko death metala danes je zelo hitrega, zelo tehničnega, ni pa občutka, da te ob poslušanju plošče nekdo konstantno udarja v obraz. Jaz si želim, da bi dosegel tak zvok, kot da bi te zgrabil in te hudo pretepel... (tedaj Rigel zgrabi Martinovo glavo in se pretvarja, da ga na smrt pretepa... za 10 sekund, op.av.).

MARTIN: (med pseudo-tepežem) Nekaterim bandom nekaj pomeni le to, da vse odigrajo popolno, kar je v redu – tehnična izvedba mora imeti svoje mesto na plošči. Če pa te namesto izražanja jeze skrbi samo za udarce na minuto, potem izgubljaš pomen. Metal mora biti ekstremen.

RIGEL: Nama se v večini bandov najbolj dopade občutek. V končni fazi je to element, ki te najbolj zadane. Tudi mi smo hoteli ta “feeling” postaviti na prvo mesto. Nikoli se seveda ne izide tako, kot si želiš, a na tej plošči sem s tem bolj zadovoljen, kot na prvi.

MARTIN: Druga stvar v Novi Zelandiji je, da je težko najti nekoga za produkcijo takega albuma. Nihče se ne specializira za metal. Lahko najdeš veliko ljudi, ki mislijo, da so najboljši, ampak snemanje metala je drugačno od snemanja rocka.

RIGEL: Nihče ni posnel ekstremnega metal albuma pred nami. Ni tako, kot v ZDA, ko greš h Scottu Burnsu. Zadovoljen sem z albumom, posebej glede na vse sile, ki so bile proti nam.

IVAN: Stavim, da je bil Jezus...

RIGEL: Ja, tudi jaz krivim Jezusa (smeh).

JEAN-SEBASTIEN: Vidva pa res prekleto veliko govorita...

RIGEL: Sorry.

IVAN: Ne, ne, samo on bo moral trpeti, ko bo moral to pretipkavati.

JEAN-SEBASTIEN: Ja... torej, besedila. Zakaj ste se osredotočili na teme človeške sprevrženosti; nesposobnosti moralnih sistemov; čistega, neprevaranega nasilja in popolnoma prevarantskega prešuštva, namesto normalnega satanističnega in antikrščanskega sranja, ali pa vikingov, ki so vedno bolj popularni?

RIGEL: Imam satanistične nazore, ne interesirajo pa me demoni, ki padajo z neba in posiljujejo... to ni resnično. Če naredite malo raziskovalnega dela, sem prepričan, da boste ugotovili, s čem se preživljam čez dan...

IVAN: Živjo, gospod policist...

RIGEL: Ja. In te stvari vidim vsak dan, zlo v živo. Ni linije med dobrim in slabim, je nekakšno sivo področje. Fascinira me tudi neenakost med moralnostjo in stvarnostjo. Ne samo v mojem poklicu, tudi drugje – saj veste, kaj delajo duhovniki... Pišem o naravi zlobe na človeški način. Rad tudi seksam, bejbe in to... zato izpade vse bolj seksualno. Imel sem nekaj deklet, iz teh osebnih izkušenj mentalnega in fizičnega onesnaževanja črpam.

MARTIN: (krohot) Jaz ne pišem besedil, a v njih tudi sam verjamem. Zame tematika ni toliko odločitev, kot le tvoje stališče v življenju. V osnovi prikazujemo dejstvo, da nam ni mar za moralnost družbe, da imamo mi svojo moralo.

RIGEL: Na nek način nietzschejevsko – nad dobrim in slabim, živi svoja lastna prepričanja in se požvižgaj na vse ostalo. Martin in jaz imava drugačne ideje o naravi vesolja ipd. A po drugi strani se oba identificirava s takimi besedili. Pravi opis zla ni nemoralnost, temveč amoralnost – če si brez moralnosti. Ko le slediš svojim instinktom...

JEAN-SEBASTIEN: V bistvu sem hotel vprašati o Nietzscheju in nemoralnosti, pa si me s prejšnjim odgovorom že prehitel. Ker bom tole verjetno prilepil tudi na vaš forum, bi vaju rad povprašal o vajinih instrumentih, ki so nekaj, kar se internetnim geekom zdi strašansko pomembno. Uporabljaš BC Rich zaradi tega, ker ga uporablja tudi Terrance Hobbs, ali ker je sam po sebi zloben?

RIGEL: Niti ne preveč zaradi Terrancea. Suffocation so mi všeč, nikoli pa niso bili med mojimi največjimi vplivi. Moja prva kitara je bila BC Rich, kupil pa sem jo zaradi albuma Peace Sells... But Who’s Buying od Megadeth, ki je bil takrat moj najljubši. Oni so imeli BC Rich Ironbird, ki sem jo dobil tudi jaz. BC Richovi modeli so različne kvalitete, a dosti jih je dobrih. Moj je 2001 Custom Shop Warlock, ki je bil narejen, ko je Rico Jr. vodil Custom Shop. Dobil sem jo za zelo nizko ceno. Igral sem na nekaj US Spectorjev, a ta kitara mi je ljubša, s tem finishem in set-upom.

JEAN-SEBASTIEN: Ojačevalec?

RIGEL: Ampeg SVT-4. Danes sem uporabljal 5 Pro, ki mi ni prav všeč. Mislim, da se nič ne more primerjati z Ampegom.

JEAN-SEBASTIEN: Martin, ti uporabljaš elektronski set?

MARTIN: Ne čisto. Ljudje govorijo slabe stvari o tem, a zame deluje – imam Roland Vdrum bas boben. Občutek je drugačen, kot na normalnem bas bobnu, a kamorkoli grem na turnejo, vedno znova lahko dobim isti zvok in isti občutek.

JEAN-SEBASTIEN: Vsi tako ali tako dajejo triggerje na bas boben...

MARTIN: Točno tako. In zaradi preprostega razloga – sliši se bolje. Nič nima s sposobnostjo hitrega igranja. Roland je boljši, ker moramo veliko potovati.

JEAN-SEBASTIEN: In verjetno v Novi Zelandiji potujete z letalom?

RIGEL: To je to – v Novi Zelandiji moraš leteti. In nihče drug pri nas nima dveh kick bobnov, to je smešno.

MARTIN: Če grem igrati v drugo mesto nikoli ne pričakujem, da bom tam našel dva bas bobna. Zato uporabljam Roland. A vseeno vadim z akustičnim vsake toliko časa.

RIGEL: Na vsaki turneji so imeli bandi, ki imajo triggerje, probleme. Z Vdrumom nimaš težav z dvojnimi triggerji in glasnostjo...

JEAN-SEBASTIEN: Po tem, ko je za vami en mesec turneje, vaju moram povprašati po vajinem najljubšem pivu! In če ste do sedaj poskusili kaj Satan’s Golda?

RIGEL: Ne! Sem ga pa iskal. Težko vprašanje... Dobro pivo je bilo na Češkem, Primus. Warsteiner v Nemčiji je tudi dober.

MARTIN: Vprašal si pravega človeka. On je pivec piva.

RIGEL: Mislim, da bom moral izbrati Primus.

MARTIN: Boš mene povprašal po travi?

JEAN-SEBASTIEN: Seveda. Povej mi o travi.

MARTIN: Za začetek... ni je veliko v Nemčiji in Avstriji (Steve očitno ne kadi več trave. Zato tudi pomanjkanje, op.av.). Nekaj prvih dni sem preživel v Amsterdamu in preizkusil veliko različnih vrst... Edini problem je, da tam, od kjer prihajam radi prakticiramo “hot knives”, kar pomeni, da med razžarjenima nožema segrejemo marihuano in jo nato inhaliramo, namesto, da bi kadili džointe in uporabljali bonge. V Amsterdamu je bila trava malce suha, na Češkem pa je bila dobra, a me je vedno naredila zaspanega. Torej, dobro travo lahko najdeš povsod, a vseeno je najboljša v Novi Zelandiji.

JEAN-SEBASTIEN: Od prijateljev zadetkov sem slišal, da je trava iz Nove Zelandije najboljša, a na internetu sem prebral, da je najboljša BC Gold iz British Columbie v Kanadi. Je kot firma za travo.

MARTIN: ne maram mešati tobaka s travo. To ni kul. Če mi nekdo da džoint s tobakom, mu rečem: “Bi mi dal pivo zmešano z vodo?”

JEAN-SEBASTIEN: Te naredi omotičnega?

MARTIN: Hočem kaditi travo, ne tobaka. Če kadim travo, sem zadet, če jo razredčim, nisem toliko zadet.

JEAN-SEBASTIEN: O sceni v Novi Zelandiji: bili ste prvi novozelandski metal band pri mnogih stvareh. Vem, da je tam nekaj večjih bandov, kot 8 Foor Sativa, ki so nekaj časa svoj nu-metal album oglaševali na TV, ko sem še živel tam. Potem je tu tudi band, ki ne uporablja kitar, Skuldom...

MARTIN: Včasih sem pri njih igral bobne! Naredili so tudi badass video posnetek, če ga lahko kdo najde.

RIGEL: Kar se tiče lokalnih bandov, je scena na zelo visokem standardu. Populacija je majhna, tri do štirje miljoni ljudi, a kvalitetnih bandov je kar nekaj. Ulcerate, ki so na Neurotic Records, v Aucklandu so Asphyxiate, Relentless Attrition, Sinate, ki vsi delajo super stvari. Ko najdejo prave veze, bodo uspeli.

MARTIN: Exordium Mors, ki iščejo novega bobnarja.

RIGEL: V Wellingtonu so Backyard Burial... Odious Embowel iz Christchurcha... Pozabljam na veliko dobrih ljudi, gotovo se bom še sekiral glede tega. Koga še pozabljam...

MARTIN: Predolgo smo že na poti. Definitivno se pri nas nekaj dogaja, kar se tiče metala. Scena je za nekaj časa popolnoma umrla, ko je nekaj bandov razpadlo in koncertov dolgo časa sploh ni bilo. Nato je bila neke vrste renesansa...

RIGEL: Dioclesian.

MARTIN: Malevolence.... To so dobri bandi.

RIGEL: Necroternal iz Taupa.

JEAN-SEBASTIEN: Tradicionalno bom naredil dve stvari. Najprej vaju vprašam: Kakšno vprašanje naj vama postavim in kakšen je vajin odgovor na to vprašanje? Pa ne o travi... Aha, o medijskem pompu glede tebe, satanističnega policista... Se je to umirilo?

RIGEL: V Novi Zelandiji je bila to velika stvar. To je bila glavna zgodba v ponedeljkovih večernih novicah. Bil sem presenečen nad velikostjo vsega skupaj...

JEAN-SEBASTIEN: Vedno govorim, da Cerkev v Novi Zelandiji ni tako močna v politiki, je pa veliko močnejša na kulturnem področju. V primerjavi z Evropo je to čisto druga stvar.

RIGEL: Moral sem biti zelo previden. Vsi se me hoteli intervjuvati. Večino sem zavrnil, saj sem vedel, da bi vse skupaj nato priredili. Od nekega človeka sem dobil e-mail, v katerem je pisalo “obožujem tvojo glasbo, vsaka promocija je dobra promocija, bi lahko dobil kopijo vaših besedil?”. Po kratkem raziskovanju sem ugotovil, da je član neke velike fundamentalistične cerkve. Vse skupaj je bilo torej resno sranje. Dobil sem pismo šefa policije, v katerem je pisalo, naj razpustim band, a iz tega ni nastalo nič. Sedaj se je vse umirilo, a vsi zločinci, ki jih srečam v službi rečejo: “Hej, rock zvezda!” No, na koncu sem izpadel kot bolj zlobna oseba, zato sem vesel (smeh).

MARTIN: Jaz bi rad povedal, da more metal ostati ekstremen. Ekstremen v odnosu, v igranju, v pesništvu. Ekstremnost izhaja iz strasti. Pri strasti ne gre za udarce na minuto ali popolno sinhronizacijo bobnov in kitar, gre za jezo. Seveda rabiš dobro tehniko, a metal naj bi bil ekstremen. Pravila niso pomembna. Zato smo Dawn Of Azazel drugačni. Vsrkavamo vse stile metala, rezultat pa je tak, strasten. Radi gremo na oder in “razbijamo ljudem obraze”. In pišemo pesmi, ki si jih ljudje zlahka zapomnijo in jih med sabo razločijo. Stran s klaviaturami in violinami, prinesite brzostrelke!

JEAN-SEBASTIEN: Torej pravita, da Manowar s svojim Manowar ritmom niso metal?

MARTIN: Ne, nisem hotel reči tega. Manowar pišejo dobre, catchy in strastne komade.

RIGEL: Tisto je drugače. Tisto je true metal...

MARTIN: Mi govorimo o ekstremnem metalu.

JEAN-SEBASTIEN: Torej vidita ločnico med starim, true metalom in novim, ekstremnim?

RIGEL: Meni se zdi, da z Iron Maiden in Motörhead delamo isto stvar.

MARTIN: Časi se spreminjajo, stvari se morajo razviti, da ostanejo zanimive. Ko ljudje z glasbo rastejo, ji dodajajo elemente, da ostane zanimiva. A elementi, ki jih dodajo, morajo glasbo ohraniti jezno.

RIGEL: Jebeš violine, jebeš ženske vokale, jebeš klobuke, jebeš klovnovsko pobarvane obraze, jebeš osladno melodično sranje.

JEAN-SEBASTIEN: Kaj pa “true norwegian black metal”?

RIGEL: Nekaj ga je dobrega. Meni so všeč stari Emperor, s klaviaturami.

MARTIN: Ampak klaviature so bile uporabljene okusno, v ozadju, ne kot ogabna cirkuška glasba.

RIGEL: Pred dvemai dnevoma smo igrali z Graveworm in Ensiferum. Odlična primera tega, o čemer govoriva (pokaže dol s palcema). Poserjemo se na to sranje.

JEAN-SEBASTIEN: Ok, druga stvar je, da vama pustim reči karkoli želita in bom potem to tudi objavil.

RIGEL: Kul. Hvala za intervju. Noro je biti v Evropi, to je nora turneja. Hvala vsem, ki so nas prišli podpirat. Če nas še niste slišali, storite to sedaj. Prepotovali smo dolgo pot, tako da nam, prosim, namenite nekaj časa in nas poslušajte.

MARTIN: Jaz pa pravim, da kadite več trave. In ne dajajte notri prekletega tobaka in pojdite na internet in ugotovite kaj je “spotting in “hot knives”. Zaupajte mi, jaz namreč vem.