Gorgoroth od začetka junija dalje strašijo peklensko podzemlje s svojim devetim (desetim, če upoštevam še Under the Sign of Hell 2011) studijskim izdelkom, ki nosi naslov Instinctus Bestialis. V slogu užaljene in prevarane žene, ki se po razpadlem zakonu odloči za »total makeover«, Infernus po ločitvi tudi v drugo ne nameni nobene pozornosti polpretekli zgodovini, temveč se kvečjemu ozira še dlje nazaj v preteklost, ko je še kot samski fantič v družbi vaških prijateljev zganjal hudiča po lastni volji in ustvarjalnosti.
Ker pa je Infernus kot odrasel gospod srednjih let dojel, da se ne more celo življenje valjati po umazaniji in zganjati v modernem času zvočno neprebavljivih vragolij, so njegovi izleti v glasbeno otroštvo v sedanjosti pustili le sledi direktnih in enostavnih srednje hitrih ritmov, medtem ko je zvok po subjektivnih ocenah najčistejši do zdaj. Vsaj ko se ga navadiš. Poleg tega Instinctus Bestialis nič več ne cvili kot majhen dojenček, ki je iz vzgojnih in razvojnih razlogov ostal brez dudice, temveč zveni bolj kot kričeča mati, ki sicer s popačenim, a vendarle še zmeraj razločnih glasom verbalno udriha po svojem naraščaju. In kaj mu sporoča? Da so hudič, Satan, Lucifer, Kralj podzemlja in vsi njegovi otroci najvišje božanstvo, h kateremu naj bi stremele vse njegove črne ovčice. Ali nekaj podobnega. Dejansko se nisem preveč poglabljal v ta del albuma, saj se ob okoli 150-krat izrečeni/slišani besedi Satan vedno znova le nasmejim mladostniško nerazvitemu besedilnemu umu.
Predvidevam pa, da je taisti um odgovoren tudi za glasbo, zaradi česar se albumu resnično splača posvetiti ustrezen čas in energijo, ki sta potrebna, da človek za fasado deravega otročička dejansko prepozna zrelo vsebino, okoli katere se splača zgubljati besede. Uvodni Radix Malorum sicer nakaže, da naj bi bil Instinctus Bestialis mladenič vihrave narave, toda v nadaljevanju z Ad Omnipotens Aeterne Diabolus, Come Night ali Burn in His Light kmalu na plano udarijo premišljene ideje, s katerimi Infernus na svoj lasten, neolepšan način (beri: brez šminke za skrivanje posledic najstniških mozoljev) v glasbo Gorgoroth vpelje nekaj rockerskih elementov, ki v zadnjih letih očitno vplivajo na blackmetalsko dogajanje.
Definitivno album, ki se v zadnjih tednih upravičeno zmeraj znova znajde v mojem predvajalniku.