Pred vsakim prvim poslušanjem albuma si poslušalec ne glede na prepoznavnost in renome izvajalca, ponavadi ustvari neke predstave oziroma pričakovanja. Seveda je vsak bolj zadovoljen s primerom, ko se te predstave s poslušanjem obrnejo v pozitivno smer oziroma so pričakovanja presežena. Prvenec hardrockerjev Voodoo Highway je že en izmed takih primerov.
Že uvodni riff skladbe Till It Bleeds nakazuje, da italijanskemu kvintetu glavni vir inspiracije predstavljajo sedemdeseta leta in zlato obdobje hard & heavy pionirjev Deep Purple. Vseeno označiti Voodoo Highway za njihove posnemovalce (ne glede na kak Stormbringer ali Burn slišan riff) ali kaj podobnega ne bi bilo pošteno. Navdih še ne pomeni kopiranja, novih obzorij seveda tudi ne odkrivajo, našli pa so neko svojo pot, ki jo vodijo obdani z veličinami Deep Purple, Uriah Heep, Rainbow (post Dio obdobje) in zgodnjimi Whitesnake. Broken Uncle's Inn je narejen po meri ljubitelja prave hard rock pesmi; preprosto grajene dinamične, s tipičnim groovom, energičnimi riffi, krajšimi učinkovitimi solažami, melodičnimi vokali, spevnimi refreni ter odlično umeščenim hammond zvokom. Album je brez t.i. »fillerjev«, ne znajo pa fantje le pošteno »rockati«, imajo tudi občutek za balade (Heaven With No Stars). Federico DiMarzo ni ravno Ian Gillan ali David Coverdale, glede na njegovo poreklo pa si velik plus zasluži že s tem, da se je čisto ognil nadležnemu italijanskemu naglasu, s katerim »briljirajo« njegovi rojaki, ki prepevajo (tulijo bi bil pogosto primernejši izraz) o mogočnih bojevnikih, pravljičnih junakih, zmajih.
Voodoo Highway nikoli ne bodo dosegli statusa svojih vzornikov, nikoli ne bodo napisali večne klasike, predstavljajo pa dokaz več o brezčasnosti tovrstne muzike, ki tudi leta 2011 lahko zveni sveže in kvalitetno kot tri, štiri desetletja nazaj.