Vse, tudi najboljše in najlepše zveze se včasih (žal) zaključijo. Taki usodi se ni uspelo izogniti niti velikanom death metala Suffocation, od katerih se po 30 letih sodelovanja poslavlja soustanovitelj in vokalist Frank Mullen. V zadnjih letih je bil namreč pevec vedno bolj in dlje odsoten, predvsem iz službenih razlogov (tudi bandi, kot so Suffocation, ne služijo dovolj, da bi lahko živeli od glasbe). Mullenovo mesto bo prevzel Ricky Myers, ki je tudi profesionalec z veliko kilometrino (Disgorge, Sarcolytic).

Posnetki, ki so prisotni na albumu, so vzeti s turneje Death Chopping North American 2018 Tour, ki je že v osnovi bila zamišljena kot Mullenova poslovilna turneja, zato ne preseneča, da sestavlja album večinoma material iz 90. let, s katerim si je skupina priborila kulten status, čeprav je še danes tudi studijsko aktivna in je tudi novejši material še kako kakovosten. Skratka, Live in North America je nekakšen »best of« peterice z Long Islanda, ki vsebuje nesmrtne klasike, kot so Pierced from Within, Effigy of the Forgotten, Jesus Wept, a tudi nekaj novejših pesmi, kot na primer Dismal Dream in As Grace Descends.  Med eno in drugo pesmijo se včasih oglasi Mullen, ki se pogovarja z občinstvom. Vse pesmi so odigrane s kirurško preciznostjo (bi lahko pričakovali kaj drugega?) in ne odstopajo od albumskih verzij, a so izraz banda, ki je še kako na vrhuncu svoje glasbene forme. Skratka, tipični Suffocation: tehnični, zabavni in izredno brutalni. Iz posnetkov je občutna določena ganjenost, kar zveni skoraj kot oksimoron v kontekstu brutal death metala. Pa vendar, mešanica mojstrsko izvedenih klasik, ki jih včasih prekinja kaka beseda, ki jo Mullen z normalnim glasom izreče, preden se ponovno preda growlanju, nasmeje, a istočasno deluje tudi melanholično. Live in North America je tudi zgodba o uigranosti zadnjih dveh dodatkov v vrste skupine, bobnarja Erica Morottija in kitarista Charlieja Erriga: oba sta sicer izkušena profesionalca, ki sta se skupini pridružila leta 2016, in prispevala tudi na studijskem albumu, ki nosi naslov … Of the Dark Light. Več kot očitno je, da sta oba dobila lastno dimenzijo v skupini in prispevata na zelo organski način.

S tem live albumom se torej zaključuje pomembno poglavje zgodovine zasedbe, ki je sama predvsem v 90. letih postavila temelje za vso sledečo strujo brutal death metala in ki tudi danes še nadalje navdihuje številne skupine, ki ustvarjajo ekstremno glasbo. Perfekcija v izvedbi pa daje razumeti, da se stroj Suffocation kljub tej izgubi (spremembi?) še ne bo ustavil, kvečjemu le nadaljeval svoj razvoj, kot to počenja že skozi svoj celoten obstoj. Nov material bo torej nedvomno drugačen od zgodnjega, kot je že nakazoval razvoj v letih od 2000 do danes, a ima prav tako vse predpostavke za visoko kakovostno raven.