»This year has been a nightmare,« zapoje Timo Kotipelto v uvodnem verzu prve skladbe Maniac Dance novega Stratovarius albuma. Kaj vse se je v zadnjem letu dogajalo v taboru finskih melodičnih metalcev sodi že v rubriko »Saj ni res pa je.« Po vseh peripetijah izgleda, da so se stvari sedaj umirile in band je album posnel v svoji dolgoletni postavi (medtem je prišlo do menjave basista).
Ob prelomu tisočletja si že točno vedel, kaj bo prinesel nov Stratovarius album, dve do tri hitre skladbe, desetminutni naslovni ep, eno do dve baladi, hit, ki je izšel kot prvi single, ostalo pa so bile njihove tipične skladbe srednjega tempa. S prvim od obeh Elements albumov so to tradicijo vsaj nekoliko razbili, Stratovarius pa je čisto nasprotje od vsega, kar so posneli do sedaj. Nobenih hitrih double-bass himen, nobenih kitarsko klaviaturskih duelov, nobene res prave balade, gre za album, v celoti odigran v srednjem tempu. Znotraj tega pa imamo posamezne tipe skladb, ki se med seboj razlikujejo. Na eni strani so udarnejše, bolj v up-tempu, dramatične in z dobrimi melodijami, Fight!!!, Just Carry On ter Gypsy In Me. Naslednji sklop predstavljajo epsko naravnane, z več pompa kot so Götterdämmerung, Leave The Tribe in United, album pa odpre moderno orientirana Maniac Dance z za Stratovarius precej nenavadnim refrenom, edino The Land Of Ice And Snow gre v bolj baladno smer. Vse skupaj je dosti bolj podrejeno vokalu, Kotipelto poje nižje kot v preteklosti; ker ni naspidiranih skladb tudi ni potrebe po ekstremnih višavah. Album je čisto »easy listening« zadeva, a brez kakršnihkoli markantnih skladb. Solidno, a od Stratovarius bi pričakovali več.

Matjaž