»Ko boš slišal to ploščo, boš lahko videl, kaj je to power metal.« Že prvega kontakta z bandom se ni smelo vzeti preveč resno. Upanje, da bi danski power metalci dejansko pokazali kak odklon od sivega povprečja, je zbledelo še hitreje kot so se stopile prve letošnje snežinke. Bo že držalo, da drugi album še v prejšnjem tisočletju ustanovljene, a šele v zadnjih letih bolj aktivne zasedbe poseduje večino žanrskih karakteristik, v obliki izdatnejše količine double bassa, hitrejšega tempa, kitarsko-klaviaturskih solaž in duelov ter melodike, a te so zapakirane v klišejsko zelo nepreprečljivem paketu.
Seven Thorns so instrumentalno precej močni, tu pa se njihove pozitivne strani praktično končajo. Predvsem kitarist in klaviaturist postrežeta z nekaj hvalevrednimi solažami, tudi dueli, ki se jih ne bi branila nekoč močna dvojica Tolkki/Johansson in ki bi jim radi prisluhnili oboževalci neoklasičnega ter nemško-skandinavskega melodičnega power metala. A prepričljive instrumentalne solaže še niso garancija za odlično pesem kot celoto. Vse skupaj izpade preveč enolično, pesmi so odigrane v podobnem tempu, menjavanje in stopnjevanje atmosfere jim je neznanka, imajo pa tudi zelo povprečnega vokalista. Za skok iz povprečja je danes v power metalu potrebno imeti karakteren (ne nujno tehnično »v nulo« izpiljen) vokal, ki je sposoben petja v različnih višinah in iz sebe spraviti vsaj markatne refrene. Tega pa tukaj ne dobimo.
Samo za power metalske freake, ostali raje prste stran.