Ameriški black metal? Hm, ob taki znamki vedno nekoliko dvignem obrv, saj me v dosedanji, ne tako kratki karieri poslušanja blacka (z izjemo katere od starih plošč Absu), še noben black metal iz »dežele svobodnih in doma pogumnih« ni prepričal oziroma navdušil. Ne, niti precej širokemu blackmetalskemu poslušalstvu ljubi Wolves in the Throne Room me niso. Navkljub navedenemu možnosti za presenečenje in seznanjanje z novostmi seveda puščam odprta vrata.

Athropia je po dveh predhodnih demo izdajah prva, nekaj več kot pol ure trajajoča plošča tria, sestavljena iz petih pesmi. Prva pesem All that begins… poslušalcu brez predigre nemudoma stopi na ušesa z zamolklim počasnim bobnanjem, kot zgoščena kri počasno mezečim igranjem kitar in dokaj razumljivim black metalskim petjem. Glede na slišano, ko se pesem po ušesih vleče počasi kot sit udav, lahko rečem, da je ta premalo blackmetalska, da bi jo lahko označili kot black metal, in veliko preveč doomovska (ne ledeni niti z blackmetalsko hladnostjo, marveč skozi in skozi v sluhovode kaplja doomovsko usodnost) za black metal. Ampak očitno gre zgolj za uverturo v naslednjo pesem Who Gods Abandon. Slednja nam ponudi desetminutni triptih. Njegov prvi del zveni kot razštelan black metal z zamazanim zvokom in v ozadju levega ušesa slišno kitaro, ki ustvarja določen občutek mogočnosti ter kaotičnosti. Brez klaviatur, melodijo ustvarjajo zgolj in samo kitare. V drugem delu triptiha se spremeni, upočasni tempo igranja instrumentov ter način petja. Pesem se preobrazi v funeral doom, da bi se v tretjem delu preobrazil v nekoliko sodobnejše zveneč black, oplemeniten s petjem tudi s čistim glasom. Pesem …Though Immutable… nas kot slon potepta v obliki zamorjenega in nerazumljivega vokalnega funeral doomovskega renčanja v ozadju oprtega na monoton in skozi celo pesem ponavljajoč se kitarski akord in nekaj zrni tonov klaviatur. Temu doomovskem intermezzu sledi ponovno hitrejša, daljša in nekoliko kaotično blackmetalska pesem Sorrows Borne z razumljivejšim vokalom. Pesem daje občutek, da v njej igrajo tri kitare – ali to drži, nisem uspel z gotovostjo dognati. Podobno kot v pesmi Who Gods Abandon se pesem prelomi v funeraldoomovski intermezzo, v katerega se poleg deathmetalskega growla vključi še petje s čistim glasom in nadaljuje kot black – nič posebnega.  Zadnja pesem …Shall Also End je hladno, strašljivo in atmosferično zveneči funeral doom, kjer se dopolnjujejo topo zveneli in v ozadje potisnjeni bobni, zamazana električna kitara ter kontinuirano isto melodijo igrajoča akustična kitara in to je to.

Kombiniranje umazano zvenečega black metala s funeral doomom, ki navkljub relativni kratkosti plošče zveni dolgočasno. Tile Jenkiji v mojih ušesih še niso odkrili (blackmetalske) Amerike in me žal niso prepričali. Z izborom plošč za recenziranje si želim več sreče prihodnjič.