Preden se je nemška sludge/post-metal zasedba Planks zaradi preobilice dela in pomanjkanja časa sporazumno razšla, se je trojica potrudila, da je svoje zadnje pesmi ovekovečila na trak in jih izdala pod naslovom Perished Bodies. Za mukotrpen proces, kot je snemanje in produkcijo ploščka opisal kitarist in vokalist Ralph Schmidt, smo njihovi poslušalci, če vsaj sklepam po pozitivnih odzivih na družabnih omrežjih in dejstvu, da zaloge plošč oz. zgoščenk kaj hitro kopnijo, precej hvaležni. Skoraj gotovo temu botruje tudi dejstvo, da gre za zaključni gradnik precej obširnega opusa, ki je rasel zadnjih sedem let, z njim pa baza poslušalcev.
Za devet novih skladb, za naslovnico je band nadel medel ženski pogled, ki me je najprej spomnil na črno-belo različico Vermeerjevega Dekleta z bisernim uhanom (ok. 1665), je značilen rahlo razpršen zvok zaradi nizko uglašene in precej glasne ter brneče bas kitare, s katero skupina poglablja že tako utesnjeno vzdušje. Zaradi raznolikih aranžmajev album le redko zapade v monotonijo, ki v nekaterih žanrih s pravimi sestavinami sicer lahko namesto dolgočasja izzovejo zanimiv učinek; dober primer tega so Blut aus Nord, ki um z v nedogled ponavljajočimi se riffi pripravljajo na že skoraj meditativno stanje (to velja zlasti za trilogijo 777), temu pa skoraj vedno sledi proti katarzi stremeč višek pesmi. Nasprotno pri post-metalu ob pretiranem ponavljanju, vsaj meni, prejkoslej uide pozornost, posledično pa me mine interes.
Toda če se vrnem k Planks; dinamike ne gradijo le s kitarskimi aranžmaji, ki zasijejo predvsem na račun odmevajoče clean kitare, kot na primer ob koncu skladb She Is Alone ali Bliss In All Sorrows Found. Razgibane so tudi vokalne linije, saj prevladujoč grleni vokal ponekod zamenja kričeči harsh, drugod preproste moške vokalne harmonije, pesmi She Is Alone pa povsem drugačno noto s svojo spevnostjo kot gostja na ploščku nadene Leonie Marie Löllmann. V Only Now bobnarski prijemi na primer preidejo v bolj progresivne ritme, s čimer popestrijo eno redkih bolj enoličnih pesmi na Perished Bodies. Podobno je z naslovno pesmijo, ki se od ostalih loči predvsem po tem, da je brez vokalnih linij. Hitrejši deli tega šestminutnega instrumentala sicer spomnijo na Krallice in njihov album Years Past Matter iz leta 2012, kar pa je tudi edinkrat, da kakšen del pesmi spominja na kaj drugega, vsaj meni poznanega. Navsezadnje so Planks ena redkih skupin, ki so že s prvim demom oblikovale svoj prepoznavni zven ter slednjemu ostale zveste do konca.
Četudi odrezav zaključek v četrto malce zmoti, sodi Sadness In Our Ignorance zaradi svoje razigranosti in čistejšega vokala med zanimivejše skladbe na albumu. In če ga še samega na kratko povzamem: tako kot je prvi del skladbe The Sacrifist (Through Dirge And Death) odstrl pot v svet Perished Bodies, zaključi njen drugi del (What Does Walking Away Leaves Us?) v spoštljivem slogu tako album kot tudi zadnje poglavje skupine Planks. V tolažbo mi je vsaj to, da njeni člani s Perished Bodies ne zaključujejo tudi svoje glasbene poti. Ravno preko Schmidta sem namreč nedavno odkrila eno zanimivejših black metal skupin v zadnjem času, tj. Ultha. Če slučajno koga zanima, je ravno pred nekaj meseci izšel njen prvenec Pain Cleanses Every Doubt.