Neverjetno, toda Paria resnično že obstajajo osemnajst let. Band je bil ustanovljen davnega leta 1995, ko se nekateri naši bralci še niste rodili in ko je bil drugi val black metala v razcvetu. Takrat je cvetelo resnično vse, od surovega do simfoničnega black metala, medtem ko so se Nemci očitno odločili zgolj za »opazovanje« scene (ali so koncertirali, ne vem, in tudi nisem preverjal), saj so prvi studijski posnetki nastali komaj leta 2002, ko je marsikaj, marsikoga že minilo. Še dodatnih šest let je potem bilo potrebnih do prvega albuma, ki je bandu očitno dal krila, saj je Surrealist Satanist v zadnjih petih letih že tretji po vrsti.
Sprva pasivno spremljanje dogajanja na sceni in nato (skromno) aktivno sooblikovanje le-te je prineslo kar zanimiv album, ki bi ga najprej označil kot otročička norveške/skandinavske šole. Na Surrealist Satanist je možno slišati marsikateri band omenjene regije. Kar na začetku se oglasijo Mayhem (Surrealist Satanist), tem v zametkih sledijo Siebenbürgen in Emperor (The Green Angels Of Obscurity), nakar se band povsem otrese tujih vplivov in ponudi le še samega sebe (Wormlike Proselitysm), preden proti koncu izpostavi atmosferično komponento in spomni na Švede Shining (Sodomsphinx). In če se pomaknem s prstom na zemljevidu Evrope nekoliko južneje, bo Surrealist Satanist marsikoga spominjal tudi na black metal v slogu poljskih Mgla, medtem ko vokali vzbujajo asociacije na nemške kolege Animo Aeger.
Samosvojo in razgibano podajanje besedil pa je tudi ena od prvih posebnosti, ki poslušalca pozitivno zbode v ušesih, saj se Panzerdaemon na vokalih poslužuje bolanega zavijanja besed, počasnega in zlobnega govorjenja, hitrega harsh black metal vokala, glasnih izdihov in visokih krikov, ki podčrtajo razgiban tempo kitar in bobnov, s čimer postane album dinamičen iz različnih zornih kotov. Za dopolnitev zvočne slike si je trojica iz Severnega Porenja-Vestfalije pomagala le še z bas kitaro, ki ves čas brni v dobro slišnem ozadju in doda ploščku privlačen groove.
Odličen album torej? Da, če človek nima nič proti nekonvencionalnim vokalom, občasno in deloma netradicionalnim in ne zmeraj takoj zapomljivim kitarskim riffom. Album, ki potrebuje čas za zorenje in (žal?) večkrat zmoti zaradi podobnosti, a zgolj podobnosti, z naštetimi (in še katerimi) bandi.