Nervochaos so le leto dni po albumu Dug Up... Diabolical Reincarnations povili plošček številka deset. Ta nosi naslov All Colors of Darkness in se tematsko ukvarja z mračno preteklostjo njegovih snovalcev, zaradi česar bi lahko celo trdil, da je do neke mere osebnostno izpovedni.

Medtem ko torej zna celovečerec na besedilni ravni dokaj presenetiti in zabavati (ali pa tudi ne, saj smo že marsikaj slišali in videli), pa je plošček na glasbeni ravni bolj ali manj ves čas dokaj neposreden. Neposredno deathmetalski. Sicer zna presenetiti Dragged to Hell s svojim clean vokalom ali Suffer In Seclusion s svojo melodičnostjo, po drugi strani pa album ponuja devet (pričakovano) tradicionalnih death metal komadov, ki tudi v medsebojni primerjavi ne ponujajo dosti raznolikosti. S skupno dolžino okoli 28 minut je tudi jasno, da pri All Colors of Darkness nimamo opravka z albumom z epskimi stvaritvami, temveč z albumom, ki stavi ne thrashersko neposrednost.

V podobnem slogu deluje tudi priredba Demonomania, ki jo v originalu izvajajo The Misfits in na recenziranem ploščku ne dosega niti minute. Povsem nekaj drugega je druga priredba Three Shades of Black (Shelton Hank Williams III) in hkrati zaključni komad, ki v country/rockabilly/punk slogu povsem razbije dotedanjo monotonost.

Slednja priredba je potem takem vse kaj drugega kot reprezentativna za aktualni album iz brazilske hiše Nervochaos, toda zame je toliko posebna, da spada med največje glasbene želje bandovega jutrišnjega koncerta v mariborskem Gustafu. Komur pa Maribor logistično ali časovno ne ustreza najbolj, pa si lahko privošči Brazilce že danes v Ljubljani.