A Waltz Into Darkness je nekaj manj kot tri četrt ure dolga in iz osmih pesmi sestavljena druga dolga izdaja skupine s tudi za doom metal čudnim imenom, ki prihaja iz domovine velikih Necromantia ter Rotting Christ, torej Grčije.

Kvartet nam na plošči ponudi nezahteven gothic doom tiste vrste, ki poslušalca ne primora v vključevanje vseh možganskih celic ter vlaken pri poslušanju in čutenju glasbe, marveč gre precej lahko tako v ušesa kot tudi iz ušesa. Gre pogojno za doom, v katerem so v glasbenih kompozicijah, na primer ritmu in hitrosti igranja instrumentov, ter načinu petja, pri katerem se dopolnjujeta nižji moški in višji ženski glas, močno opazni vplivi gothic metala. Moško petje s čistim vokalom je nizko in razumljivo in po globini nekoliko spominja na petje pevca premalo cenjenih švicarskih gothic metalcev Alastis. Pevka Eleftheria poje z višjim, ne markantnim glasom, ki z izjemo ene pesmi ostane v spominu zgolj po svoji povprečnosti.

Uvodna Rite of Decay je bolj gothic kot doom metalska pesem, pri kateri ima prevladujočo vlogo žensko petje ter relativno težki kitarski akordi, kakršnih uporaba je v gothic metalu manj pogosta. In v primeru, ko bi kitare zvenele nekoliko »lažje«, bi pesem brez težav uvrstil v podkategorijo gothic metala, kakršnega so v kasnejših obdobjih svojega ustvarjanja preigravali oziroma preigravajo Beseech, Sirenia ali Tristania. Pri naslednji pesmi, Silence Of The Gods, je dimenzija dooma veliko bolj prisotna. Igranje kitar je najmočnejši steber pesmi, ki s soliranjem slednjo tudi najbolj »razvije«. Moško petje postane enakovredno ženskemu, s katerim se skozi pesem prepleta oziroma zaplete v duel. Pesem ni prezasičena z igranjem klaviatur, ki so na začetku pesmi uporabljene na način, ki nekoliko spominja na odlično Don't Fall Asleep od Swallow The Sun. Gotovo daleč najboljša pesem na plošči je Song For Winter, saj ji uspe jasno in na ušesom prijeten način izraziti čustva skozi dobro povezovanje instrumentalnega dela in vokalnih linij. Gre za nekoliko počasneje zvenečo pesem z očitnimi kitarskimi elementi dooma. Udarnejši začetek, ki po ritmu nekoliko spominja na začetek klasike Embers Fire od Paradise Lost postopoma dobi svojo identiteto zaradi dobrih kitarskih solaž in kombiniranja nekoliko bolj hrapavega moškega petja s čistim vokalom, pripovedovanja ter ženskega petja, ki pričarajo mističnost in magičnost v doživljanje prehoda letnih časov. Edino v tej pesmi, še posebej v zaključku (ob prijetnem igranju električnih kitar in bobnov precej v ozadju) na celotni plošči Eleftherijino petje pride res do izraza in da pesmi visoko dodano vrednost. Kot opaznejšo na plošči izpostavljam še pesem Towards The Sun, ki se začne kot polnokrvna žalostinka z igranjem akustičnih kitar in končno konkretno čustvo, žalost, izražajočim petjem Eleftherije. Žal tako čisto izraženo čustvo nekoliko zaduši igranje električnih kitar, vendar še vedno ne toliko, da bi naslikano čustvo v pesmi povsem pokopalo. Ostale pesmi ostajajo bolj ali manj v povprečju poslušanega in omembe nevrednega.

Čeravno pri slišanem ne morem neposredno trditi, da skupina pri svojem glasbenem ustvarjanju kogar koli neposredno kopira, glasba glede na v recenziji omenjene prvine, ki jih poznamo iz glasbenega ustvarjanja drugih skupin, vseeno daje občutek, da gre za nekaj že velikokrat slišanega in posledično ne posebej izvirnega.